Mahovje- Izvir pri Mrzlih vodah...

 Zeleno Mahovje -  Mrzle vode, 

bom našla to skrivnostno Mahovje...?

 

 

 Seveda  ga bom, premišljujem ko se vzpenjava z mojo Iro po strmem kolovozu mimo kopišča v Gozd Martuljku. Bili so že tam in veliko jih še bo, samo pot ni označena in take so mi še ljubše.

 

 

 Malo namiga dobim na spletni strani prijateljice Majde. Strme poti na začetku se kar navadiš, če te pot večkrat zanese po njej.

 

 

 Pri odcepu za Ingotovo brunarico se usmeriva na zgornjo pot.

 

Tam se gre do bivaka pod Špikom.  Pri drugem razpotju zopet izberem drugo pot, bolj naravnost.

 

 

Potem je potka  nekaj časa vodoravna, ali se celo malo spušča. Vode je dovolj, preliva se po poti in spodaj opazujem cesto do Ingota.

 

 Sva že pri kosmatem balvanu, kot levček se mi zdi.

 

 

Tudi pri  drugem z napisom Pod Špik sva kmalu.

 

 

 Do sem sva zadnjič prišli, po obisku mame lipe.  Pri  drevesu  z oznakami - Pod Špik se prične pot strmeje vzpenjati. Na desno je odcep za Kurji vrh.

 

 

 Lepe so mi skale v zelenju,  vse poraščene z mahom in nametane po gozdu.

 

  Pa sva pri klopci.

 

 

 Na desni se vidi velik balvan, tam mimo vodi pot do bivaka pod Špikom.

 

 

 Najina stezica   se usmeri rahlo levo in nadaljuje  čez  grapo.

 

 

 Slabo viden možic je na začetku, na veliki skali.

 

 V gozdu na drugi strani je stezica, ki se kmalu razširi. Nadaljujeva po njej, zopet je grapa prečiva jo.

 

 

Spet stezica in kar dolga gruščasta pot,  vodo že slišim. Na pravi poti sva.

Ko pogledam nazaj se  Špik razkazuje v višavah.

 

 

Še malo  ubirava korake in zagledam  lesen mostiček, prav sva prišle.

 

 Prečiva ga in povzpnem se do table- Izvir pri Mrzlih vodah.

 

 

 Pa res, čisto v kotu pod skalami brbota in se repenči  voda. Vsa bela in penasta pripoveduje, 

 da je ona glavna.

 

Še malo naprej se poigravajo mehurčki na vodi, potem  se za kratek čas umirijo.

 

 

Čez široko mahovje se prelivajo vode, ob kamnitih pregradah  in ovirah se malo razhudijo in  repenčijo. Pa se zopet pohlevno zlivajo v tolmunčke in to vse do izliva  v Martuljek. Lepo je,  gledam in hodim ob mahovju. Ko bodo odstranili še ostanke debel iz slapov in se bo voda lahkotno prelivala po mahovju,  bo gozdna pravljica popolna.

Na drugi strani mostička se vije stezica, jo gledam ko stojim pri izviru.

 

 Kar po njej greva, nekam že pride. Luštna stezica z občasnimi razgledi, lepo se nadaljuje.

 

 

 Za trenutek vidim spodaj Ingotovo kočo.  Mogoče pa prideva do nje?   Še nekaj časa ubirava korake in stezica se bliža razdrapani širši potki.

 

 Zagledam špičasto skalo in  markacijo  na njej, na poti za Ak sva. 

 

 

 Dobro sva prišle, le še spust in sva v dolini.  Sedaj sta mi znane dve poti do Mahovja. Če nas vodi pot od  Finžgarjeve kapelice se pri špičasti skali,  ki ima markacije na obeh straneh odcepimo in nadaljujemo po stezici desno.

  Naravnost se nadaljuje pot do bivaka za Ak-om.

 

 

 Luštne so mi stezice po gozdu,  veliko jih je in  vse vodijo v dolino.

 

 Prečiva Mrzle vode, ki so zopet bolj pohlevne.

 

 

 Le malo naprej pa se  repenčijo čez  mahovite skale. 

 

 

 Pri smernih tablah nadaljujeva do kapelice.

 

 

 Prečiva široko  strugo in prodišče Martuljka, malo po deski  in malo po vodi.

 

 Pa sva tam.

 

 

 Sonce je obsijalo gore. Kako so lepe, čisto drugačen je pogled ko jih boža sonce.

 

 

 Kukova špica, Škrnatarica, Široka peč, Špik, Frdamane police, vse kipi proti nebu. Še dobro, da naju je stezica pripeljala zopet sem.

 

 

  Pri  koči mi dovolijo, da jih malo poslikam.

 

 

 Prijazno vas  vabijo, da obiščete Ingotovo brunarico na Jasenjah in se sprehodite naokoli.

Lepo vam bo in uživali boste! 

 

  Po GPS sva prehodili 7.4 km,  hodili 3.10 ure in naredili okoli 470 višincev. Potki  sta primerni tudi za pasje prijateljčke, ki potrebujejo že svoj čas.

 

 

Lep izlet sva si naredili z mojo kosmato bučko.

 Ujeli sva dve stezici na en mah in imeli sva se zelo lepo.

 

Tišino potrebujemo zato,

 da bi se lahko dotaknili duše... ( TV)