Na Šitno glavo grem, na eno zimsko turo.
Vršič je vedno vabljiv in snega za mene je dovolj. Ob sedmih se odpeljem z Jesenic.
Prisank fotografiram in v okence pogledam, ko peljem mimo.
Na Vršiču je že nekaj avtomobilov.
Tja gor me bo vodila pot.
Vidim četico, ki koraka v smeri M. Mojstrovke. Preobujem se. Danes imam že dereze na čevljih, je naša Marjana "pogruntala." Tako le smuknem v čevlje in zategnem dereze, pa grem. Sem zjutraj doma probala, bo šlo. Ustreza le tam, kjer veš, da boš takoj rabil dereze. Steza je trda, poledenela,
Vršič,Tičarjev dom, Sovna glava, Prisank.
Na začetku je nekaj malega kopnega, potem pa sam sneg. Hodim in se ustavljam.
Uživam v lepotah gora, ne mudi se mi. Grebenc se že barva, vrhovi zlatijo.
Četica se pripravlja za vstop v skale; Butinarjeva, Pripravniška Župančičeva? Ne vem po kateri grapi so šli, nisem videla. Kar naenkrat so izginili, ko fotkam naokoli.
Od Rigljice do Prisanka, pa vrh Vršiča, Poštarski dom, Tičarjev dom.
Gledam na desno, ne vidim sledi za Šitno glavo. Sneg je naneslo tudi po stezi. Povzpnem se do gazi, kjer dva nameravata po Župančičevi.
Čudno me gledata, ko ju sprašujem po kateri gresta, na smeh mi gre. Verjetno si mislita, kaj pa ta išče tukaj.. Povzpnem se malo po uhojeni gazi, potem nadaljujem po stopinjah desno. Sneg je skorjast in se predira. Po takem pa ne grem in se vrnem na stezo. Grem pa raje na hribčka pri Poštarskem domu. Tudi tam je lepo. Spustim se po stezi, malo nižje čakam nemškega planinca, ki je zasedel potko. Popravlja desko na nahrbtniku. Ko vidim, da bo še trajalo, ga višje po snegu obidem.
"Glej no, stopinje," gledam sled, ki vodi v pravo smer. Nadaljujem po njih.
Sledi se izgubljajo in kažejo v več smereh. Ubiram tisto, ki je najbolj vidna. Včasih malo pogledam nazaj. O, sonce sem zamudila, za Prisankom je že visoko. Ne upam se preveč ozirati naokoli, sneg je trd in cepin komaj prime. Dereze pa primejo, da lahko napredujem po strmini.
Možic pri skalah se že kaže.
Gore so čudovite, kamor pogledam. Pri skali si malo oddahnem. Gledam greben vrha, čisto blizu se zdi, hodim pa spet gledam. Ni dosti bližje. Pogledujem navzdol, strmina je huda. Se spomnim, da se še v kopnem zadnji del kar vleče. " Zmoreš Majda, vse je v glavi," si govorim. Dol bo itak treba, a se obrnem ali pa dosežem vrh.. Ko sem že tako blizu, še teh nekaj višincev bom že.
Vrh, 2087 metrov visoke Šitne glave, ali Nad Šitom glava.
Sneg postaja mehak, cepin ne pomaga. Že gledam: Robičja, planino v Klinu, vrhove v Karavankah. Pa gore, kakor na Mavrincu. Lepe so in razgledi so krasni.
Tudi na drugo stran Vršiča je pestro.
Pomikam se po grebenu, opasti so velike.
Mangart in Ponce, še Višarje so na ogled in avstrijski tritisočaki.
Spustim se do skal, kjer je M.Mojstrovka najlepša.
Tako je izgledala M. Mojstrovka, na eni prejšnjih tur,
slika - A/P - 50x40
Odložim nahrbtnik in ga malo potresen, da zvonček zacinglja. Vso pot je bil tiho. Kavka se preletava nad glavo, prva letos. Sledi korakov so povsod.
Slikam, potem se pripravim za sestop. Malo me skrbi, toda dereze imam dobre. Sneg postaja vse bolj mehak. Cepin zamenjam za palici. Sestopam previdno korak za korakom, malo levo malo desno. Sledi so na vse strani, vsak po svoje se je spuščal navzdol. Je pa strmo.
Na enem koncu je vse pohojeno in potem zopet le posamezne sledi. Čudno, kot bi imeli škratje gorski ples.
Pogled nazaj na Šitno glavo.
Že vidim stezico, ki vodi proti Vratcam, Prisank, ter koči in vršiško cesto.
Se kar malo oddahnem, je treba previdno tudi po njej. Nekaj jih še srečam, ki se vzpenjajo.
Vesela sem, ko sem spodaj.
Veselje narejene zimske ture, se šele sedaj čuti. Še malo ob robu ceste, pa sem pri avtu.
Prvi dvatisočak v tem letu, je za mano.
Lepo je bilo in zvonček vso pot veselo cinglja, ko naju premetava po vršiški cesti.
Po GPS sem prehodila 4.00 km, hodila 3.30 ure in naredila okoli 500 m višincev.
Juhu, uspelo mi je.
Naj te ne bo strah,
če napreduješ počasi;
boj se le,
da ne obstaneš.
/Kitajski pregovor/
