Borovje in morje meglic

Borovje, 1476 metrov visok vrh nad Dovjem.

Gospod bog

Blagoslovi jo čudovito dolino

njene prebivalce pa ohrani

v zdravju, sreči, miru in ljubezni...,

piše na križu

Z Marjano ne greva sami. Pridruživa se upokojenski pohodniški skupini Javornik Koroška Bela. Pobere naju avto in kmalu se peljemo skozi Dovje. Pri odcepu zavijemo levo in se še kar dolgo vozimo po ovinkasti cesti. Na parkirišču se zberemo vsi pohodniki, čez trideset nas je.

 Četica se hitro zbere za prvo fotkanje.

 Potem jo dokaj hitrih nog uberejo po cesti.

 Ni moj tempo, ubiram svoj korak, ustavljam se in fotkam. "Le kako bodo šli vs trmino,"si mislim. Imajo pa lepo navado, da na vsake toliko časa počakajo, da je skupina zopet skupaj.

 Na desno je naš odcep, je kar strmo. 

Kmalu je pred nami rovt Vrse. Hiške se skrivajo v megli. 

Naša vodička Zdenka poišče gospodarja Karla, ki sedi v topli hiški.

Pozdravljen bodi  ko v hišo prideš

in bog s teboj ko spet odideš, 

visi na steni.

Po desni stezi moramo iti, če hočemo priti na sedlo. Jaz sem že enkrat bila na Borovju, Tukaj. .    Vzpenjala sem se po  grebenu. Je bolj strma pot. Gremo naprej, vzpenjamo se in upamo, da bo posijalo sonce.

Zvončka se bolj malo oglašata.. 

Kukova špica, Velika in Mala M. Ponca, Špik, Frdamane police..

Na sedlu smo

Skupinska za spomin in arhiv.

 Naša potka se vzpenja desno. Na levo, zgornja steza pa vodi na  Planico, 1508 metrov visok vrh. Naravnost pa se spusti v dolino,  razlaga Darko.

Naša četica se požene navzgor, lepše postaja. Sonce sije skozi krošnje dreves. Pokažejo se gore. Na Dovški Babi je še sneg. 

 Še čez gruščasti del poti in odprejo se razgledi. Meglice, meglice, morje meglic, čudovito. Zgoraj pa Rjavina, Vrbanove  špice, Triglav, Cmir, Stenar.

 Prvi se že vzpenjajo proti vrhu.

Razgledi na vse konce, greben za grebenom. Pokljuške gore, Rjavina, Triglav, Vrbančki, Cmir, Stenar, Ponce in še naprej....

 Pri križu ni dosti prostora in moramo se razdeliti. Kar vztrajajo na vrhu. Ne morejo se posloviti od krasnih pogledov, ki so le malokdaj na ogled. Jih razumem, ko sem prvič bila na tem vrhu sem bila sama.  Sedela sem na klopci dokler me je bila volja. In uživala v krasnih razgledih in barviti jeseni.  Malo se zamenjamo in sem prišla na vrh. Je gneča, ne veš kam bi stopil.

 Ob takih pogledih zaigra srce in lepo ti je..

 Počasi se malo umiri.

Kepa, Mala Dovška Kepa, Gubno, Visoki Kurjek..

Zadnja dva si ogledujeta Stol v daljavi. 

 Malo pred strmo stezo si naredimo malico. Pa ne za dolgo. 

Previdno sestopamo do sedla.

Na vrhu ni bilo možnosti za fotko.. 

 Naprej je dobro uhojena pot.

 Kmalu smo na rovtu Vrse.    

 Bog živi gospodarja,

ki da pijačo brez denarja.. 

Karlo nas že čaka in se tega tudi drži.  

Še kuhinjo si ogledam, lepa hiška..

Veliko nas je in še skupinsko naredimo.

 Potem se počasi odpravimo proti domu.

 Ob klepetu in vtisih na lepe gore in čudovite meglice smo hitro pri avtomobilih. Nekaj slik je tudi od Simone in Marjane..

Hvala Karlo, hvala prijetna družba,  lepo je bilo. Slike povedo vse..

Hvala čudežu, od katerega živimo

in v katerem smo doma.

Nikoli ne razočara,

lepa je v megli, dežju in soncu...

Hvala, ker sem del tebe - narava..