Lepe so poti tam okoli in veliko je pristopov iz doline. Iz Skalnice po poti strelskih jarkov, ostankov vojaških kavern mora biti še posebno zanimivo. Že dalj časa me mika ta pot, pa nobene prave prilike.
Sveta Gora - spomini na davno preteklost me preganjajo. Še šolskih klopi nisem gulila. Ko me je sedaj že dolgo pokojna mama, po preboleli težki bolezni peljala na Sveto Goro. Verjetno je bila taka zaobljuba. Spomnim se, ko sva ubirale korake po makadamski poti in dobrih ljudi, ki so naju vzeli na lojtrnik. Dvorišča z dolgimi mizami in klopmi pred cerkvijo in pohane kure, ki je bila pri nas bolj poredko na mizi.
Spomini, le kaj bi brez njih. Ponudi se prilika za potepanje po Primorski. Brat Milan in svakinja Blanka, pa mala Anamarija ponovijo lanski izlet na Sveto Goro.
Peljemo se čez Petrovo Brdo in skozi Baško grapo. Po dolgem, dolgem času se zopet peljem skozi lepo dolino s čudovito pokrajino. Prometa ni veliko ko se vozimo skozi vasice; Huda južna, Grahovo, Podmelc, Most na Soči, Avče, Kanal, Anhovo, Plave.
Še po železnici, ki je svojevrstna znamenitost, se ne peljem prav pogosto.
Bohinjska železniška proga je najzahtevnejša železniška proga v Sloveniji, zgrajena l. 1906 v vsega šestih letih. Ima najdaljši želez. tunel v Sloveniji in največji kamniti lok solkanskega mostu v Evropi! ( splet)
Po lepih starih cestah sredi zelenja, pa že dolgo ne. Opazujem kraje ob poti, Blanka spredaj nadomešča Garmin, daje navodila bratu, vse ji je znano. Po dobrih dveh urah vožnje parkiramo pod cerkvijo na Sveti Gori. Veličastna bazilika, Svetogorske Matere Božje je pred mano.
Nič mi ni jasno, dvorišče, cerkev, vse je drugačno.
Razumljivo, več kot pol stoletja je od takrat in v tem času se naredi marsikaj.
Z gore se odprejo pogledi na Julijske Alpe, na Trnovski gozd, Škabrijel in Grgar, z juga na Gorico, Solkan in Sabotin, na Kras in Jadransko morje, z zahoda na vinorodna Brda, Karnijske Alpe in Dolomite. (splet)
Razgledi niso preveč lepi.
Gledava z bratom v dolino in ugibava kje je kaj.
Še v cerkev pogledam, Blanka in Anamarija sta že tam.
Za spomin naredim nekaj fotk.
Obiskovalcev ni prav dosti, le posamezniki se sprehajajo med klopmi.
Z bratom se razgledava še malo po okolici.
Ko se Blanka in Anamarija vrneta iz cerkve se na hitro odločimo za obisk pri nečakinji Katji.
Kako priti do nje, je pa vprašanje. Res sem se že peljala tja, ampak, če sedim zadaj me zanima pokrajina in ne pot.. Pa se spomnim Garmina na telefonu. Ja, lepo nas je vodil in večkrat zaključil pred napačno hišo. Ni mogel drugače, če ne vnesem prave hišne številke. Presenečenje je bilo vseeno veliko.
Potepanja še ni konec. Ogledamo si Kobariški Muzej.
.
Vstopnina za mlade po srcu, z ogledom filma je 4,50 €
Veliko se jih sprehaja kar tako. Nekaj krute zgodovine ujamem v objektiv. V opomin na tiste težke čase.
Ob fotografijah na stenah se zamisliš in zgroziš, kaj vse prinese vojna.
Veliko razstavljenih predmetov v vitrinah je podobno sedanjim.
Brezsmiselne vojne, ki terjajo ogromno nepotrebnih žrtev.
Brez sladoleda v tej vročini ne gre in si ga privoščimo v Bovcu.
S pogledom na Svinjak, ki s svojo veličastno špičasto podobo štrli proti nebu.
Na Vršiču naredimo kratek postanek in ob poti navzdol gledam kako napreduje popravilo ceste. Nekam široko je gradbišče pred Kočo na Gozdu. Za zaključek lepega dne se ustavimo še pri Psnaku.
Tam pa nevede pričakamo skupinico, ki prikolesari po novi asfaltirani cesti skozi Radovno.
Marjana in Milan, pa Stella in Lukas, vsa žlahta na kupu.
Kakšen zaključek lepega dne.
Moji spomini so dobili novo podobo, toda želja po poti strelskih jarkov je ostala.
Lep izlet po čudoviti Primorski, hvala žlahta pa še kdaj.
Lepih spominov ne smeš pozabiti
nikoli več se ne vrnejo... / TV /
Ni komentarjev:
Objavite komentar