četrtek, 23. december 2021

Na prvi zimski dan - Vogar

 Na Vogar grem, na prvi zimski dan.... 

In naprej, če si zakej, ga pij, se smej, saj si grehov frej.

 Piše na tej hiški in bo držalo 1048 mnv je višine.

Še v temi peljem od doma. Onkraj mostu se za trenutek ustavim, brez fotke ne morem mimo. 


Parkirišče je še prazno, rampe so zaprte. 

Vihar, vihar mi gre čez pot

in v plašč se moj upira,

zlomiti hoče moj upor

 ne upor, božjast nemira.

Po cesti hodim še brez derez, v gozdu  si jih nataknem 




Potka je dobro uhojena, snega je veliko, je pa strma. Še sonček ujamem v daljavi, ko oznanja nov dan. 

  Pri potki za vzletišče zavijem levo. Sonca manjka je pa lepo. Bohinjsko jezero poslikam, meglice se preganjajo po njem.  Dolgi greben Rudnice in vasice spodaj so na ogled. Zvonček prijetno cinglja.



Po isti poti se vrnem in nadaljujem proti Kosijevem domu.  Zimske lepote so ob poti. Hiške zasnežene povsod polno snega. Veselje me razganja, to so občutki tisti pravi, ko se ti samo smeji.





Velika družina bukev se stiska, je lepše..

 Zima je tukaj v vseh pogledih. Le snega na drevju ni več. Res je pot strma, v kopnem  pa  je kamnita in lepše se hodi po snegu...Ustavljam se pri hiškah, uživam na polno in nadaljujem proti domu.







 Volkec me pozdravi, pa  sem pri domu.

 Vogar - Kosijev dom, 1054 metrov šteje visoko. 


Nadaljujem proti razgledišču.





 Hiška s slikami je ob poti in zanimiv napis. Ravno pravšnji za klopco zaljubljencev..



 Meglice plešejo z Ukanca in se pomikajo proti Stari Fužini. Klopca zaljubljencev sameva.




 Še sonček skuša prodreti skozi sivino, pa mu ne uspeva dobro. Le malo zlata je natrosil po jezeru in se umaknil.


 Nikogar ni, kraljujem v tem koncu in fotkam, lepo mi je. Ne upam si preveč na rob je enosmerna..

Kadar razpnem popotni plašč,

kot ptič, rojen v svobodo

se zdim in s silo dvojnih kril

borim se s to usodo

 Pomalicam in se odpravim nazaj. Mimo koče grem, temačno je v notranjosti.


Pa mimo hišk in potke za vzletišče. Navzdol je strmina še bolj huda. Prišle bi prav ta vel'ke dereze. Ta male ponekod ne primejo. Sneg je gladek in trd. Previdno sestopam. Angleža srečam s krpljami in kosmato bučko.  Potem še dva mlada para in to je tudi vse. Nižje se lažje hodi, sneg ni več tako trd. Pa sem na cesti, oddahnem si. 




Še malo in  snamem dereze. Drenje imam na parkirišču, le kartico hoče parkirna ura. Na drugo blagajno moram, ki je malo višje ob cesti. Za pol € se  podraži, pa kaj to, rampa je še vedno zaprta.  Se zgodi, če premalokrat parkiraš.  Najdem pravo odprtino za listek in rampa se odpre. Hitro sem zunaj na cesti. Sama sebi se smejim. Po GPS sem prehodila  6.50 km in naredila okoli 480 m višincev. 

Sivina še vedno kraljuje, pa naj. Meni je bilo lepo.

Tako grem jaz, tako gre vsak, 

kdor čuti cilj v daljavi,

če sila ustavi mu korak,

on se ji zoperstavi.

/ Srečko Kosovel - Vihar, vihar/

 Opis poti: Kosijev dom na Vogarju

petek, 17. december 2021

Na Roblek greva

 Na Roblek greva z Marjano....

Hladen je zrak,

ki lije v mrak

kot mrzel poljub planin;

jezera temne

vetrovi drobe

zrcalno ploskev gladin.

 Upam, da se kakšna zasnežena smreka skriva kje v senci in čaka name.. Taka za dušo privezat in ki naredi nasmeh do ušes. Cesta je že v začetku poledenela in dereze natakneva že pri avtu.



 Ubirava stezice skozi gmajno. Drevje je  prazno, belino je  otresel veter. Še fotoaparat mi nagaja in večino fotk naredim s telefonom. Potem jih doma obrežem, da niso tiste ozke, nezanimive. Tudi Marjana slika.

 Veselje je pod planino Planinica.  Snežna belina  je po pobočju in streha koče se  vidi.





 Malo si oddahneva na klopci, sonček prijetno greje.


 Še žlahto srečava.


Planina Planinica.

Ubirava korake proti Poljški planini. Streha je brez bele kape, je pa okolica lepo zasnežena. 


 Nadaljujeva po uhojenih potkah,  ubirali so same bližnjice.

 Žalostno je naokoli, gole smreke, po snegu pa vse polno iglic. 

 Ja, niso vedno nebesa, kot sem jih imela v februarju.


 Sama sebi govorim," vesela bodi, da lahko greš."   Povsod se najde kaj lepega. 

 Še malo in sem pri smerokazu.

 Marjana  je  že pri koči. Nič ni zgaženo čez Rožo, tam so plazovi z Begunjščice.  Gore se kažejo skozi smreke. Vedno več jih je na ogled. 




Je pa snega okoli koče dovolj. Prešernova koča na Stolu se lepo vidi.

Smrečica  pred mano je  vsa zelena, pa tako praznična je v belem.

 Tudi sosednji vrhovi so zasneženi. Še Julijce poslikam in vasice spodaj, veselje se vrača. Še zvonček cinglja.





 Roblekov dom na Begunjščici, koča  je zaprta.

 Obiskovalci so le trije. Piha okoli vogalov in sonček se nekam skriva, postaja  bolj mrzlo. Fotko narediva z Marjano, pomalicava in se odpraviva proti dolini.



 Od Poljške planine naprej hodiva po cesti, ne da se mi  po bližnjicah skozi gozd.



 Sankajo se po cesti, do odcepa za Prevalo je lepa cesta, potem je posut pesek.

 Po GPS sva prehodili 11.00 km in naredili okoli 1000 m višincev. 

Na zemljevidu se lepo vidi greben in vrhovi; Mali vrh, Vrh Velikih  Gač, Jamarski vrh, nad gradom Kamen. Lani je bil kar dosti obiskan..

  Ko ti srce zaigra ob pogledu na bele smreke, takrat je Roblek najlepši.. 

  Pa sva nazaj, pa še kdaj..

Od tam.... od gora

v sijanju neba

skrivnosten vstaja spomin;

hladan je zrak,

ki lije v mrak

kot mrzel poljub planin.

/Srečko Kosovel - Zimski večer/

Opis poti: Roblekov dom