Mlačca - Kreda - Peričnik

 Mlačca - Kreda - Peričnik...

Življenje je kot čoln brez čolnarja,

neznano kam voda ga odnaša,

a če dobi čoln močnega krmarja,

potem čisto drugače se obnaša.

 Pa gremo, pohodniki  DU Javornik Koroška Bela. Danes ima glavno besedo Vojko.  Toda zgoraj nam niso preveč naklonjeni. V sredah, ko so naši pohodi se ne morejo odločiti, bi nam sijalo sonce ali bi padal dež.  Pa nas nič ne zaustavi. V Mlačcah parkiramo, luštna skupina. 

           Poslušamo glavnega, zadaj se vidi podrto drevje proti Jerebikovcu.

Travniki so že zeleni, pokrajina dobiva čudovito barvo.

  Usmerimo se proti  Kredi, jezeru ob poti do Peričnika. Pot nas vodi po desni strani Triglavske Bistrice, / smer toka/. Prečimo mostičke, z mahom so obdana drevesa in smo kot v pravljični deželi. 

Eden mora biti zadnji.

Jezero ni prav veliko. Obdano je z drevjem in v ožjem koncu cvetijo kalužnice. Rumeni sončki in mahovje.  Fotografiramo na vse konce. Kar nekaj časa se zadržimo pri jezeru. Vmes poslušamo vodja, ki nam razlaga zgodovino krede. Vroče postaja.

Jezero se že vidi, le še bolj blizu moramo. Le kaj lepega razmišlja 

in potem se  obrne.

Kalužnice in mahovje. Lepi odsevi so na gladini jezera.

Smeh je pol zdravja in nam ga ne zmanjka.

Počasi in previdno s pomola

 in skupina še z druge strani jezera.

Nekateri že čakajo,

debata je vroča in nič se ne mudi.

Lepo je opazovati in v družbi je lepše.

 Potem se podamo v strmino, ki pa ni preveč dolga. Nadaljujemo po ravnini med  grmičjem, odetih v zelena oblačila in  kmalu smo smerokazu.

Ubiramo korake ob Bistrici in se podamo čez prvi mostiček.

Vojko jih ujame v objektiv zgoraj,

jaz pa čakam v zasedi spodaj. Sam smeh jih je.

Malo po cesti 

in zopet po poti Triglavske Bistrice. 

Gledam vodo, lepa je. Ponekod mirna, pa zopet žuboreča se preliva čez kamenje. Dela tolmunčke in hiti proti Savi Dolinki. Narava je čudovita.

Triglavska Bistrica, tudi samo Bistrica, je potok, ki teče po ledeniški dolini Vrata pri Mojstrani. Izvira pod Triglavsko severno steno v zatrepu Bukovlje in teče mimo Aljaževega doma. Poleg mnogih občasnih hudourniških pritokov ima tri stalne pritoke, vse iz dolini severozahodnega pogorja Škrlatice: Suhi potok, Rdeči potok in Peričnik (tudi slap). Pri Mojstrani se Bistrica izliva v Savo Dolinko. Na približno 10 km dolgi poti naredi padec 400 m./ splet./

Bukev zeleni.

Veliko je nanosa peska in kamenja.

Cesta za potrebe Vodnega zajetja.

Mi pa hitimo proti Peričniku. Mostiček je nov. Tega pa voda ne bo dosegla. 

 Malo po cesti in še zadnji klanec pa smo pred Kočo pri Peričniku, zaprta je.. 

Še do Peričnika gremo.

Velik podor je na drugi strani Bistrice. 

 Še gasilsko naredi Vojko.

Slap Peričnik s ceste.

Pa gremo v strmino.  Povzpnemo se po stezici do Peričnika. Za zgornji slap je pot zaprta.. 

 

Prvi in zadnji v koloni in nekaj utrinkov pri slapu. Voda prši naokoli slap je dosti vodnat.

 

Lepo je občudovati slap, ki se  mogočno preliva čez skalovje in nadaljuje  svojo pot proti Bistrici.

 Sestopimo po isti poti in si pri koči privoščimo malico.

 Potem pa  nazaj do avtomobilov. 

Zgoraj nas vso pot malo opominjajo, da so oni glavni. Ne motijo nas drobne kapljice, ki nas včasih  božajo po licih.  

Pri hiši  Balkanskega prvaka v malem maratonu se ustavimo. Žabon nas pozdravlja,

 rožice cvetijo in maratonec je na ogled.

Potem je še nekaj malega hoje do Mlačce. 

Mimo cvetočega drevesa.

 Pokrajina je še lepša kakor zjutraj.

Zaključek ni pravi, če ni kofetka. V Špajzi se ustavimo in si privežemo dušo, vsak po svoje. Luštno potepanje. Slike je prispevala tudi Simona. 

Hvala Vojko, hvala prijetna družba, lepo  je bilo.  Srečno še naprej!

Naj še tako hude bodo brzice,

naj bo temna noč al' svetel dan,

krmar našel prave bo stezice,

da čoln varno pripeljal bo v pristan.

/Franci Tušar- Krmar/