Grossglockner - Veliki Klek

Grossglockner - Veliki Klek, bo naše potepanje...

Z Marjano in Milanom in Rozman-busom se podamo na gorsko doživetje. Avtobus pripelje v Lesce in tam se naše potepanje začne. Veliki Klek prihajamo.

Vožnja je mimo Spittala po dolini reke Möll. Skozi okno avtubusa naredim nekaj bežečih fotk. Skozi lepo pokrajino se peljemo.

Od daleč za trenutek opazim cerkvico sv. Vincenca in visoko zgoraj Veliki klek.

Cesta na goro Veliki Klek je ovinkasta in na vrhu je znamenita ploščad cesarja Franca Jožefa. Drugi avtobus je že pred nami.

Visoke gore ne poznajo človeškega toplega udobja. So svet ledu, mraza in tišine. A prav v tej surovi odtujenosti, kjer veter briše gazi in sneg prekriva skale, človek odvrže vse odvečno. Včasih moramo iti visoko v mraz, da začutimo lastno toplino.

Marsikaj se opazi skozi okno, kadar avtobus stoji. Zanimivi čeladi imata motorista. Tudi ledeniško jezero se občasno pokaže in zaplate še nestaljenega ledu. Od tam pa čudoviti razgledi na Glossglockner- Veliki Klek in ostale vrhove. Po skalovju polzijo dotoki talečega se snega.

Avtobus ustavi na spodnjem platoju. Prodajalna spominkov je že odprta.

Nadaljevanje do vrhnje ploščadi je po stopnicah- 122 jih je. Vodič hodi pred nami. Še nekaj malega po cesti in smo na zgornji ploščadi, cesarja Franca Jožefa. Spotoma so lepi razgledi.

Na začetku ploščadi je stara stavba in stroj za odmetavanje snega. Potem pa visoka ograja in polno obiskovalcev in motoristov.

Veliki Klek (nemško Großglockner) visok 3798 mnm, je najvišja gora Avstrije in najvišja gora v Alpah vzhodno od Brennerskega prelaza. Leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko. Prvi poskus splezati na goro (leta 1799) se je ponesrečil. Poleti 1800 je uspela druga odprava, ki sta jo organizirala Franz-Xaver Salm-Raifferscheid in krški knezoškof. Sezidala sta tudi kočo Salmhütte na višini 2750 m, ki je v začetnem obdobju alpinizma služila kot zavetišče in izhodiščna točka za vzpon. Koča se lepo se vidi na grebenu pod vrhovi. V odpravi je sodeloval tudi Slovenec Valentin Stanič, ki je z barometrom izmeril točno višino gore. Zelo znana je tudi panoramska cesta »Großglockner-Hochalpenstraße« med krajema Heiligenblut in Fusch, ki je bila zgrajena med letoma 1930 in 1935, doseže pa višino 2572 m. Ob lepem vremenu je Veliki Klek viden tudi z vrhov Julijskih Alp.

Tudi ledenik Pasterza- Pasterica se lepo vidi. Ledenik Pastirica (nemško Pasterze) je s približno 8 km dolžine največji ledenik v Avstriji in najdaljši v Vzhodnih Alpah. Nahaja se ob vznožju Velikega Kleka v najvišjem delu doline Mölltal (Pasterzenboden) in je izvir reke Möll. Od leta 1856 se je njegova površina ki presega 30 km² skoraj prepolovila. Tako kot večina avstrijskih ledenikov se njegova dolžina že več let zmanjšuje, v zadnjih letih za okoli 50 metrov na leto. V 30 letih bi lahko ledeniški jezik izginil.

Vse je drugače kakor pri mojem prvem obisku. Velike stavbe, restavracije povsod, muzej in svisci so pod visoko škarpo. Pri prvem obisku je bila samo ograja in svisci so bili na dosegu roke. Turizem vse spremeni. Plato Franca Jožefa je na 2369 metrov nmv.

Svizcev je zelo malo, le tri se naštela in niso tako debeli kot so bili včasih.

"Na koncu, ko utihnejo koraki in veter razpiha sledi v snegu, ostane le to, kar je tam od nekdaj. Goli skrilavec, neskončna belina in tista globoka, gluha tišina, ki jo človek najde le na najvišjih vrhovih. Tam, kjer si končno povsem sam s seboj."

Malo se razgledujem naokoli. Trgovina je polna blaga, lahko bi jo imenovali - Svizcova trgovina, vse je v znamenju sviscev. Fotografiram gore, lepo se vidijo slapiči talečega snega po skalovju.

Noetova barka je pripravljena, le bolj majhna je.

Tudi na kofetek gremo, veliko ga je in dober je. Potem pa se počasi odpravimo nazaj proti spodnji ploščadi.

Nazaj so razgledi še lepši, ko je korak bolj prijeten.

Počakamo še ostale in naš naslednji postanek je le malo nižje v vasici Heiligenblut- Sveta Kri.

Sprehodimo se malo po cesti in se spustimo do cerkvice.

Lepe hiše in cerkev sv. Vincenca z visokim zvonikom. Gotska cerkev ima še originalno fresko na steni.

Heiligenblut (slovensko Sveta Kri) je čudovita gorska vasica v Avstriji na Koroškem, znana po gori Veliki Klek, romarski cerkvi in narodnem parku Visoke Ture. Leži na nadmorski višini 1.288 metrov ob vznožju najvišje avstrijske gore. Sveta Kri (nemško: Heiligenblut am Großglockner) je kraj v okraju Špital ob Dravi na Avstrijskem Koroškem. Kraj leži na višini 1.288 m ob vznožju Velikega Kleka nedaleč stran od ledenika Pastirica. Heiligenblut je začetna točka panoramske ceste Großglockner Hochalpenstraße.

Ogledamo si notranjost cerkvice in relikvijo. Pred vhodom v cerkev so zapiski preteklosti- "Trenutek je potreben kar leta dajo." Gotska romarska cerkev sv. Vincenca z njenim visokim zvonikom, zgrajena 1460-91, daje kraju značilno podobo. V njej so shranjene relikvije svete rešnje krvi. Zraven nje pa se nahaja pokopališče. Po legendi je relikvijo prinesel v te kraje iz Konstantinopla danski vitez Brikcij v letu 914. Na poti domov ga je presenetil in pod seboj pokopal snežni plaz. Njegovo telo so našli potem, ko so iz krvi zrasli v snegu trije klasi pšenice.

Skrivnostna legenda o kraljevi krvi: Cerkev je bila zgrajena zaradi bizarne gorske zgodbe. Leta 914 je danski princ in svetovni popotnik Briccius potoval iz Carigrada domov, s seboj pa je imel neprecenljivo relikvijo: majhno stekleničko s pravo Kristusovo krvjo. Tik pod prelazom ga je zasul snežni plaz. Ko je začutil bližajočo se smrt, je naredil zarezo v svojo mečo (lito) in stekleničko skril globoko v odprto rano v nogi, da bi jo zaščitil. Ko so domačini pozneje iskali njegovo truplo, so opazili nenavaden čudež – iz globokega snega so pognale trije pšenični klasi. Ko so ga izkopali, so v njegovi nogi našli relikvijo. Ta steklenička s sveto krvjo je še danes varno shranjena v mogočnem zakramentariju znotraj cerkve.

Hiše v vasi Sveta Kri so lepe in zanimivo je tudi pokopališče. Stari železni križi so ob grobovih. Zanimiv vodnjak opazim, ko se vračam nazaj proti parkirišču.

Še en postanek naredimo v mestu Lienz na Tirolskem. Hodimo mimo zanimivih stavb in spomenika sv. Florjana.

Ustavimo se pred veliko zgradbo s stožčastimi stolpiči. Danes služi kot mestna hiša in je bil nekdanji dvorec grofov Woltenstein - Radenegg.

Le malo stran je cerkvica sv. Antona, grška pravoslavna cerkev v Avstriji. Danes jo uporablja Grška pravoslavna cerkev v Avstriji. V njeni notranjosti so namesto klasičnega oltarja postavili steno z ikonami (ikonostas) Stavba je bila zgrajena v 17. stoletju kot majhna mestna kapela, zato je notranjost majhna in preprosta.

Ogledam si tudi notranjost te lepe majhne cerkvice..

Rože, povsod je polno rož, še sladoled si privoščim in potem počakam v senci do odhoda avtobusa. Vročina pripeka. Ob določeni uri se odpeljemo nazaj na Koroško in proti domu po dolini reke Drave. /Podatki so s spleta./ Hvala družba lepo je bilo.

"Ko se človek spusti nazaj v dolino, beli duhovi gora ostanejo tam zgoraj. Veliki Klek bo naslednji dan znova sam kljuboval mrazu in vetru. Mi pa domov odnašamo delček tiste ledene tišine – opomnik, kako majhni smo pred mogočnostjo narave, a kako žive nas dela njen divji utrip."