Škabrijel

 Škabrijel, 

danes bo vsem lepo, ki ne pričakujejo veliko..

So dnevi, so leta in so pomladi,

 ko se imamo preprosto radi.

So trenutki, ko treba je na novo začeti

in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti.

Na Primorsko greva, se odločiva s sestro. Pri nas je po hribih še povsod sneg in ni prav prijeten za korak.

 Malo čez 6.00 zjutraj  odpelje vlak z Jesenic. V Podbrdu  je treba na avtobus. Presedanje se bo nadaljevalo še  maja ali še dlje, slišiva pogovor.. V Solkanu si najprej privoščiva kofetek.  

 Začneva po Šolski ulici in nama  kar gre.. Ni dobro preveč spraševati za pot, dobiš vedno nove informacije.  Je preveč poti do najinega vrha.

  

V začetku ni dosti oznak, višje gori so markacije.

Cerje se povsod vidi.

Mimo lovorikovca in mrež.

 Dan je čudovit, sonce sije in vetrič nama hladi čelo. Ptički žvrgolijo in se veselijo pomladi. Tudi nama je lepo, ko se vzpenjava po gozdu.  Oznaka za domačijo,  nadaljuje se po cesti.

 Tu pa desno po strmi poti.

 Voda, večkrat omenjena.

 Srečava mlado družino, le do spomenika so šli. 

  V pogovoru izveva, da je gostišče  na Katarini, tudi na zemljevidu piše tako. Kekec mu že od nekdaj pravijo domačini in ime se je prijelo. Ga obiščeva nazaj.

Zanimivo lubje.

Mimo Štefanov'ga bivaka.

Škabrijel, na vrhu sva. Razgledni stolp in spomenik je pred nama. Povzpneva se na vrh in Marjana klati oblake  nad glavo.  Občudujeva čudovite razglede, na vse strani. Gore v daljavi, hribovje, ki ga ne poznam, Sveta Gora na sosednjem hribu, Sabotin in obe Gorici, prekrasno. 

 Škabrijel, 646 metrov visok hrib se je v zgodovino bojev na soški fronti zapisal kot eno izmed najhujših in najbolj krvavih bojišč na slovenskih tleh. Boji na njem so svoj vrhunec dosegli po avstro-ogrskem umiku na Banjško planoto 24. avgusta 1917. Ko je italijanska vojska iz treh smeri obkolila hrib in proti njegovemu vrhu napotila številne vojaške enote.../ splet/  

Marjana spodaj,

Sveta Gora,

Sabotin,

krasna igra sonca in senc.

Toplo je in na klopci pomalicava.

  Nekaj pohodnikov se nama pridruži. Za nadaljevanje po telefonski trasi  sva v dvomih. Če še kam zavijeva s poti, nama bo vlak odpeljal. Lahko bi šli  na Prevalo in  Kekca, kot naši pohodniki.  Pot nama ni poznana in ne veva koliko časa se hodi. Pa se raje odločiva za povratek  po sigurni poti.

Fotka za slovo, do neba.

Paše..

 Je kar  nekaj bližnjic do Solkana, pa greva tokrat po tel. trasi. Pa le do gostišča na Katarini - Kekca.

 Potem pa jo  ubereva po jutranji poti proti mestu.

 Sabotin je ves zelen.  Malo pohitiva in še  na vlaku se nama smeji. Pa sva bili na Škabrijelu. 

Po GPS sva prehodili dobrih 13.00 km in naredili skoraj enako višincev kot spusta 678/673..

 Primorska še prideva, čeprav vožnja ni dobra za križove težave. Lepo je bilo!

Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš,

ta svet je lep, če nekoga rad imaš,

če stisneš roko komu, ki ga kaj boli.

Ta svet je lep, če si človek do ljudi.

/ Tone Pavček/

Na Ptičji vrh ptičke poslušat

 

  Na Ptičji vrh ptičke poslušat...

 Pomlad je prišla -

preko sneženih bregov

se je v dolino spustila

z zlato sončno kočijo.

 Zjutraj se zgodaj odpravim. Že pred sedmo parkiram na Križovcu. 

 Mogoče mi po dolgem času uspe videti vzhajajoče sonce. Že dolgo ga nisem videla. Mraz je, ko stopim iz avta. Po cesti jo uberem proti Pustemu Rovtu.

 Zimska oblačila pridejo prav. Mrzel veter piha in skozi hlače me zebe.  Zima  očitno še ni opravila vsega dela, ko je pričela z zamudo. Tudi snega ne manjka, še pomrznjen je.  Začetni del Pustega Rovta je kot običajno poševen. 

 Nanos snega in v nadaljevanju ga  do  pastirske koče ne zmanjka.   Lahko bi šla po bregu, pa ne grem.  Mala Golica je že na ogled, pa Krvavka tudi.

 Belina belina, pa ne tista dišeča, ki bo čez dober mesec privabljala trume pohodnikov. Sneg na planini je le še na obronkih. Skozi gozd  grem previdno, drsi.  Nataknem si male dereze. Proti Belski planini so slabo vidne sledi. Moja pot se nadaljuje  v smeri sedla Kočna.

 Ko stopim  na planjavo   je nebo čudovito. Hiška ob robu,  črte na nebu in sonček.  Počasi se dviga izza hriba. 

Čakam z aparatom roki, pa jo ravno takrat prihaja domačin z vrha.  Klepetava, sonček pa se hitro dviga in riše  packe po mojih fotkah

  No ja, tudi klepetanje je prijetno.

Pomlad je prišla -

iz zemlje globin

moč življenjskih sokov

kipi vse do mavričnih lokov.

 V vetrovnem in sončnem jutru in krasnem pogledu po belo črni pokrajini se vzpenjam   po pobočju.

Gledam proti sedlu Kočna in Struški in pogledam k sosedom.

 Ptičji vrh, prihajam. Zvončka se oglašata in ptički žvrgolijo. Veliko žvrgolenja je v gozdu pod vrhom.   Sedaj pa vem zakaj se imenuje Ptičji vrh! 

Po ptičkih, ki se oglašajo iz vsakega grma, le vidim nobenega. To pa je nekaj meni neznanega.  Pokrajina in ptički, balzam.  Pomirjajoče za pogled in notranje  občutke. Večkrat se ustavim in poslušam to spomladansko sinfonijo. "O, zima, ne boš dolgo, pomlad te preganja. " Pretim zimi  in poslušam žvrgolenje. Mimogrede sem na prvem vrhu.

 Ni pravi to že vem.   Veliko snega je ob robu grebena, opasti.  Nunke se prebijajo skozi sneg in  posamezni zvončki cingljajo. Kurice jemljejo slovo.

 Lepo, zelo lepo. Pozabim na mraz, ko se počasi vzpenjam proti vrhu.

  Ga že vidim in vrh Krvavke za njim. 

Najin vrh bučka moja, velikokrat sva bili tu. Le sledi domačina so v snegu.  Obmejni kamen 270 in krasni razgledi so pred mano. 

Ptičji vrh, 1551 m piše na zemljevidu. Razglednik  med  Golico in Struško. 

 Občudujem Julijce;  Mežakla in Jerebikovec spredaj,  Debela peč, Rjavina, Triglav, Stenar, Razor, Škrlatica, Špik pa  Mangart. In del Karavank od  Kleka, Dovške Babe, Gubna, Kepe. Pred menoj pa Mala Golica, Krvavka in Koča pod Golico.

 Še Pusti Rovt in  Zdrtnik nad pastirsko kočo pogledam. 

Ni dolgo, kar sem obiskala oba Malega in Velikega. Vsak vrh je po svoje zanimiv, čeprav ni razgledov.   Pri pogledu na Malo Golico  vem da bo konec maja  vse cvetelo. Še sedlo Suha se lepo vidi, le sneg je preveč drseč, da bi šla v to smer. 

Sonce bo naredilo svoje. In bele princeske bodo dišale tudi pod Ptičjim vrhom. Takrat zopet pridem. Na hitro pomalicam in pomaham v slovo Golici in belim vrhovom v daljavi. Sestop po pobočju ni zame.   Z derezami je še slabše delajo se cokle. Sneg  je zmehčan in korak ni varen.

 Grem raje po grebenu proti sedlu Kočna. Iščem kopne dele poti. Povsod je polno  drobnih cvetov žefranon, največ je belih nunk. 

Pomlad je prišla-

zelene loge in trate

sta z vetrom ovila

z nežno, cvetočo odejo.

Mimo kuštravih dreves,

s pogledom na Struško,

mimo osamljenega kamnitega srca, le kdo ga pogreša?

Gozd pod Ptičjim vrhov, kjer so ptički doma.

Mimo naravne klopce v senci dreves.

 Sledi korakov proti Struški in obratno so v pomrznjenem snegu. 

Poletna jezerca sta pod belo odejo.

Čudovit je pogled na pisano pobočje pod  Ptičjim vrhom.

 In Očaka, ki ga zakrivajo temni oblaki.

  Še nekaj jih srečam,  ki se vzpenjajo. Na Pustem Rovtu je sonce  obsijalo  planino.

 Do Križovca mi  pot   hitro mine.  Nazaj peljem zopet po cesti mimo Pristave. Skozi Savske jame  je lahko še kje ledeno.   Saj je  cesta večinoma v senci tudi čez poletje. 

Po GPS sem prehodila slabih 6.00 km in naredila okoli  430 m višincev.

 Krasen potep je za mano in lepo je bilo.

 Pomlad je prišla -

vsa dišeča, vabeča,

ljubeče objema

v življenje zaljubljene svate.

O, radost - živim!

Pomlad je prišla!

/ Rada Polajnar - Hvalnica pomladi/