Jelenkamen - Majdag: Stenar - Lepotec nasproti Triglava

Stenar, lepotec nasproti Triglava...

Njegova veličastna severna podoba pritegne pogled ko se peljemo iz Mojstrane v Vrata.

Iz Kriških podov, čez Sovatno pristop na Stenar ni pretirano težak.

Tema je še ko začneva z Marjeto najino potepanje od Aljaževega doma v Vratih. Veliko je parkiranih avtomobilov in kar nekaj pohodnikov, ki se pripravljajo na gorske ture. Hodiva po cesti mimo velikega klina, spomenika in nadaljujeva naravnost do oznak na desni, za Kriške pode.

Pot skozi gozd se prične strmo vzpenjati.

Zagledava rdeče žarečo steno malo pred Luknjo in stezico, ki vodi prečno.

Sovatna, žalostijo naju pogledi na vrhove, ki jih zakrivajo oblaki.

Tolaživa se, da bo bolje ko se povzpneva malo višje. Pot postaja vse bolj strma in razgledna. Veseliva se občasnih vrhov, ki jih osvetli sonce.

Tudi meglice, ki se dvigajo iz doline nama popestrijo poglede. Pot je večinoma gruščasta, okoli pa dolinice z nametanimi skalami in gorskim cvetjem. Še velik košutnik se bohoti ob potki.

Aranžmaji triglavskih rož so kar pogosti.

Prehiti naju mladenka iz Ljubljane.

Prečiva varovane skalne poličke,

veseliva se oznak na skali, višine 2000 metrov

Najina gora se že vidi, dolg greben je iz te strani.

Kmalu sva na označenem razpotju na Dovških vratih.. Levo Bovški Gamsovec

in Pogačnikov dom, ki se že vidi le malo pod Križem.

Vedno lepše postaja. V dolini gledava stezice, ki se vijejo v skalovje Triglava in potko proti Luknji.

Uživava v razgledih, ko se odkrivajo vrhovi okoli naju. Pogledi na Triglav, dom na Kredarici, Rž, greben Rjavine. Pred njim Cmir in Begunjski vrh. V severni Triglavski steni iščeva Sfingo.

Sosednji vrh, Bovški Gamsovec ima na pogled prijetno stezico. Za njim se razkazuje Pihavec in malo nižje široka Šplevta.

Pri smerokazih sva, nadaljujeva proti Stenarju. Spodaj v dolini se vidi Trenta.

Celo osamljen kozorog se pase na travi.

Kmalu se najina pot odcepi proti desni. Na levo so oznake za Križ. Potke so ves čas dobro označene in veliki napisi na skalah naju opozarjajo na smer. Prečiva melišče in priključi se neoznačena potka čez Stenarska vratica.

Še kratko melišče potem se začne zadnji del najinega potepanja.

Sam vstop, sestop v skalovje je malo siten.

Goličica, Planja, Razor, Križ vse je pred nama.

Tudi začetek poti, ko se grušč meša s prstjo zahteva večjo pozornost.

Potem pa do grebena poplezavanje po skalovju, hodiva po lepo markirani široki potki.

Ustavljava se in občudujeva gore naokoli. V pričakovanju težjega pristopa na to mogočno goro je pravi užitek. Seveda je treba paziti kako stopaš, prepadne stene le slutiš. "Logarčki" na skalah, lahko hitro zamajejo korak in spremenijo lepo doživetje v žalosten konec potepanja. Na vrhu Stenarja sva, 2501 meter visoki gori. Pohodnici, ki ju spustiva naprej na začetku skalovja počivata ob možicu. Mraz je in veter piha, pa kar stojim in gledam naokoli. Škrlatica, Veliki rokav, Dovški križ, vse je pred mano.

Božansko lepo! Lepote, ki jih gledam in vedno bolj občudujem so lahko v trenutku nedosegljive.

Tudi Marjeta uživa v pogledih na vrhove okoli. Fotoaparati škljocajo in tudi telefoni posnamejo nekaj lepih utrinkov. Malo nižje si ob pogledu na veličastni Triglav in vrhove okoli njega

privoščiva malico.

Meglice se dvigajo in spuščajo in Škrlatica je kmalu vsa v belem. Čudovito je,

le vrhovi kukajo proti nebu.

Zadovoljstvo naju preveva, sreča nama sije iz oči. Imava razglede, čeprav je na poti kazalo drugače. Ne žalostiva se preveč ko se zopet začnejo zgrinjati oblaki okoli naju. Še kar prihajajo pohodniki, tekači. Veliko se jih samo vpiše in že brzijo nazaj. V dolino bo treba, mraz je in nižje na toplini sončka bova naredile še postanek. Spustiva se po grebenu in opazujeva Bovški Gamsovec.

Ljudje se vzpenjajo po stezici. Izgleda krasen bo počakal za drugič, pot v dolino je še dolga.

Sonce pripeka in korak postaja težji, noge pekoče. Kratke postanke delava po potrebi,

tako kot zjutraj.

Začarani princ še kar čaka.

Luknja se že vidi in potka, ki se vije skozi gmajno.

Sfinga v Triglavski steni se še vedno skriva.

Ko se spuščava skozi gozd vročina malo popusti. Mislim na veter, ki je pihal na vrhu, kako prav bi prišel pri sestopu. Pa včasih le malo pripihlja okoli glave in hitro potegne usta v nasmeh. Cesto že vidim, še malo pa bova pri Spomeniku ponesrečim v gorah.

Pri Aljaževem domu v Vratih si privoščiva kavo.

Veseli sva, mogočni Stenar je bil za trenutek tudi najin. S spoštovanjem do vsake gore, pot pristopa do skalovja je dokaj enostavna. V skalah pa previdnost nikoli ni odveč. Le kondicijsko moraš biti dovolj pripravljen. Ob sestopu šele občutiš kako strmo se vzpenja pot. Po GPS sva prehodili dobrih 15 km, za hojo in postanke porabili 10.40 ure in naredili 1486 višincev.