Malnež nad Koroško Belo

 Malnež, razglednik nad Koroško Belo. 

Vsak človek je zase svet,

čuden, svetal in lep

kot zvezda na nebu...

Vsak tiho zori

počasi in z leti,

a kamor že greš, vse poti

je treba na novo začeti.            

Že davno v mislih,  ko sva še z Iro raziskovali bližnje hribe. 

Pa me slabo opisana pot ni preveč vlekla v to smer. Po gmajni je veliko stezic in kmalu si kje drugje. Sedaj pa je Malnež zajet v sklopu pohodnih poti po jeseniških hribih. Pot je označena z rumenimi pikami in povrhu vsega še zelo dobro uhojena. Z avtobusom se peljem do Koroške Bele. Ob cesti izstopim.

 Nadaljujem po isti poti kakor  zadnjič, ko sem šla na Ajdno. Mimo avtobusnega postajališča do smerokaza na ograji in proti mostičku čez potok Bela.

 Pri smerokazih jo uberem levo. Dve mladenki me sprašujeta za  pot na Potoško planino. Pokažem jima smerokaz. Dobro uhojena  in označena je potka  na Malnež.

Tablica na drevesu

in še ena.

 Se pa strmo vzpenja. Poravna se šele malo pod vrhom. Ne hodim hitro,  pa mi kar teče po obrazu. Gozd je ves ozelenel, le posamezne cvetke rastejo ob poti. Zvončka se prijetno oglašata, uživamo lubici moji. 

 Teren se poravna, stezica je lepa in v daljavi se že svetlika.

 Malnež! Mimo prvega skalovja je nekaj zajle, pa ni težko priti mimo. Križ že vidim in nasmeh mi leze na obraz.  Hitro sem tam.

Malnež je 846 m visok razgledni vrh južnega Karavanškega pogorja, ki se nahaja na vzhodni strani dolinice v kateri leži vas Koroška Bela pri Jesenicah. Na njegovi razgledni točki, tik nad naseljem, stoji precej veliko znamenje - križ, pod katerim je prijetna klopca. Od tod se nam ponudi lep razgled na Koroško Belo, Javornik in Jesenice z Mežaklo proti zahodu.

Ker je bila pred leti na Malnežu najdena bronasta plavutasta sekira iz br. dobe, vrh spada tudi med arheološka najdišča, katera so značilnost območja pod Belščico in Stolom.  /Hribi.net./

Jelenkamen, greben..

 Krasni so razgledi proti Koroški Beli, Jesenicam, Jelenkamnu.  Cerkev sveti Ingenuin in Albuin  na Kor. Beli je v središču pozornosti. Zaselki hiš so  v vse smeri. Je raztegnjena  vas Koroška Bela.

Posedim in misli mi hitijo daleč, daleč. Nič ne morem spremeniti. Le lajšam si lahko teh nekaj petkov, ki so rezervirani še zame. In s slikami obujam spomine še tistim, ki sami tega ne zmorejo več.

  Počasi se odpravim. Pri stezici, ki se spušča malo nižje stojim in opazujem par, ki gre na Malnež,

 Karolina me prepozna po blogu. Srečali sva se pred štirimi leti na poti na Begunjščico. Malo poklepetamo in izvem, da spodnja stezica vodi proti Valvasorju. "Grem pa tja," si rečem. Pa me boleče koleno opomni, da bo pot še dolga.  Kmalu  jo uberem nazaj proti Kor. Beli. Vračam se po grapi.  Še bolj je strma  kakor  potke.  Ko se pokažejo strehe hiš jo zavijem čez jaso. 

Pa sem zopet pri  jutranji hiši.

 Še avtobus počakam in kmalu sem doma.

Malnež je zgodba z zamikom. Vmes me je nepovabljena obiskala zlobna teta viroza in mi vsiljevala  smrkanje, kihanje, kašljanje, davljenje, glavobol in še marsikaj.  Medeni čajčki in poležavanje se je kar vrstilo. Vsa poražena in slabe volje se je zlobna teta nehala ukvarjati z mano in je odšla drugam na obisk. Upam, da je še dolgo ne bo več k meni... Se zgodi!

A včasih so daleč poti,

da roka v roko ne seže,

a včasih preblizu so si,

da z nohti lahko

srce kdo doseže.

/Tone Pavček- Pesem o zvezdah/

Moravška dolina- izlet DU upokojencev Javornik Koroška Bela

 Moravška dolina....

Tja pod Zasavsko hribovje, kjer mladi gozdovi brste,

v vznožje pod Limbarsko goro se tiha dolina je skrila.

Stari gradovi molčijo, nad holmiger lipa medi,

truden popotnik se sklanja, v studencu si žejo gasi

Pa gremo, še Marjana se mi pridruži. Avtobus pobira skupine od Plavža do Radovljice in kmalu se napolni. Le še zgoraj morajo poskrbeti z vremenom. V sredah imajo  običajno gasilske vaje, kar ni preveč ugodno za izletnike in  pohodnike. Za vodičko bo članica pevskega zbora, ga Anka, poznavalka Moravške doline.  Prva postaja je Brdo pri Lukovici. 

Večina se jih zažene v hrib. Tam je Čebelarski center Slovenije, kjer se kalijo medene ideje. 

Čudovita pokrajina je pred menoj. Znamenje ob cesti in na sosednjem hribu cerkvica. Zgoraj pa čebelnjaki.

 Najprej  me zanima Kersnikova graščina.  Razkriva  se veličasten renesančni grad Brdo, ki ga je družina Lamberg zgradila leta 1552. Točno 300 let kasneje se je tu rodil znani slovenski pisatelj Janko Kersnik. Grajski zidovi so sestavljali bogat mozaik zgodovine, vse do druge svetovne vojne, ko je bil grad požgan in nikoli več obnovljen v prvotno stanje.

 Sprehodim se okoli zidovja, mogočno poslopje z visokim in in debelimi stenami mi vzbuja spoštovanje. 

 Nadaljujem proti župnijski cerkvi  Marije Vnebovzete. Zgrajena je v baročnem stilu in poslikana z Jelovškimi freskami. Vrata so zaprta in ne morem pokukati v notranjost. Mlaji so pripravljeni za birmance.

 Posebej zanimiva je sončna ura.

  Na pokopališču je tudi poseben kotiček,  kjer je pokopana Kersnikova rodbina.

 Naši se že vračajo vsi medeni in dobre volje in odpeljemo se proti  gradu Tuštanj.

 Grad Tuštanj... .Tukaj

     Prijazna novodobna graščakinja Petra Pirman, milega obraza nas prijazno sprejme.              

 Razdelimo se v dve skupini. Vodi nas čez veliko arkadno dvorišče in v prvem nadstropju so grajski prostori. 

Hodimo  po sobah, opremljenih s starim pohištvom.  Nekaj je še originalnega, veliko pa so poiskali drugod.  Tudi leseni stropi, vrata in okna  in so še iz davnih časov. Zanimiv je prehod iz plemstva v rod Pirman. Nekdanja baronica se je po smrti moža poročila s svojim vrtnarjem.  Zakon je trajal kratek čas.  Umrla je in potomcev ni bilo. Vrtnar se je nato zopet poročil in rod se je nadaljeval vse do današnjih dni. Pravljica, ki naj traja še dolgo.

Zavese stare 300 let, niso za pralni stroj.

 

Portreti in

 

stensko obešalo za sveče.

Star porcelan, krožnik še iz Napoleonovih časov. 

Klavikord, prijetno glasbilo..

Zanimive slike,

stari likalniki in

drugi pripomočki.

Poročna dvorana,

statve

in lovske puške.

Zahvala.

Uradna predstavitev pa

še Marjano zraven povabiva.

Čudovit pav in

spustimo se na dvorišče.

Poslovimo se od prijazne gostiteljice. Zamenja nas druga skupina. 

 Poleg gradu je čudovita kapelica Janeza Nepomuka, okrašena s freskami Franca Jelovška. 

Ogledat si grem še grajske vrtove. Čudovita trata s cvetočimi aranžmaji. Lahko si predstavljam nevesto v beli obleki.  In belo ogrnjene stole s pentljami na zeleni trati in trumo gostov, ki s čašo v roki čakajo mladoporočenca.

Večji del dohodka jim prinašajo poročni obredi, saj  vzdrževanje   gradu ni poceni.

  Po končanem ogledu gradu Tuštanj se odpeljemo proti Vačam. Ogledamo si cerkev sv. Andreja. 

Kip Jurija Vega, matematika je poleg...

Oltar in

 

orgle na koru.

  V zakristiji je božji grob. Tukaj

 Ta čudovita umetnina  je iz debelega kartona in lesa postavljena kulisa, v kateri so luknje. V luknjah so stekleni, barvni, brušeni kristali, ki skupaj - in iz ozadja osvetljeni - sestavljajo mozaik. Ta mozaik pride do izraza le v primeru, če je iz ozadja enakomerno osvetljen in če je  v prostoru tema. Kulise so črne barve, da se  kristali lepše svetijo. Mozaik predstavlja velik križ,  na katerem je obešen prt, ki je najbolj umetniško oblikovan detajl v celotnem mozaiku. Kristali, ki sestavljajo prt,  so zloženi tako, kot da bi bil prt naguban. Vsi ostali deli steklenega mozaika so zgolj ornament – okrasek - in tvorijo vaze, rožice, različne vzorce in rozete, žarke, križ in napise. V sredini pod križem leži v grobu kip, ki predstavlja Jezusa, ko je bil snet s križa in položen v grob. Na njem so vidne rane, ki so posledice križanja in bičanja. Žarki iz telesa so belo-rumeni kristali. Grob obdaja okvir z okraski – to so rože. Na vsaki strani groba stoji  rimski vojak s čelado, perjanico in helebardo (dva vojaka). Eden od vojakov je mozaik, ki ga sestavljajo bolj rdeči in rjavi stekleni kristali, drugi pa ima veliko modrih kristalov. -Splet-  V cerkvi na Vačah je tudi vitrina s slovensko zemljo.

Lepo za pogledat. Nadaljujemo proti GEOSS-u, središču naše Slovenije. Vendar je cesta zaprta, peš se nam ne ljubi in se vrnemo na Vače.  Na trgu je zanimiv  opuščen srednjeveški vodnjak. 

 Bliža se čas našega kosila v gostilni, PR FRFRAV. Vmes se še za kratek čas ustavimo pri cerkvi sv. Martina, z dvema zvonikoma, v Moravčah. 

 Nato se  rahlo utrujeni,  nekateri smo tudi prehlajeni posedemo po stolih in čakamo na krepčilo duha in želodca. 

Potem se polni vtisov božjih hramov, gradov in hvaležni gasilcem zgoraj, ki so preložili vajo za " ta uscano Zofko" na malo kasnejši čas, ko se mi že peljemo proti domu. 

Tam je Moravška dolina in misli mi k tebi beže,

polna spominov mladosti, kot žitno polje valove.

Bistri potočki šumijo in dolbejo skrivne steze,

vas do vasice se sklanja, dekleta na polja hitijo.

Zvečer bodo fantje na vasi zapeli dekletom pod oknom,

pesem se njihova zlila s šumenjem bo temnih gozdov.

/ Avtor besedila - Rado Kokalj/

Hvala organizatorju Marjanu in družbi za lep izlet, pa še kdaj..

Podatki so s spleta, čav Majda.