Na Ajdno s Koroške Bele

 Na Ajdno s Koroške Bele...

Življenje je ozka pot,

polna preprek in zmot.

Votlo skozi mrak

po njej odmeva korak.

Še zjutraj ne vem kam bi šla, pa se odločim za Ajdno. Že dolgo nisem šla po tej poti. Spomnim se razdrapanega grabna in slabih stezic, ko sva z Iro ubirali korake.  Z avtobusom se peljem do Koroške Bele.

 Nadaljujem po cesti do smerokaza na ograji. 

Potem se med bloki usmerim desno proti  garažam. Tam se kmalu vidi mostiček, ki preči potok Bela.  Nato  navzgor po ozki cesti, ki  pri zadnji hiši preide v stezo. 

 Tudi okoli po cesti se pride do sem. Nadaljujem mimo nove hiše in sem pri smerokazih. Teh včasih ni bilo, še markacije so.

 Sklenem, da bom  ubirala korake le po oznakah. Mislim, da vem kje bom prišla na Potoško cesto.

 Vrača zemlji kar je njeno.

 Nežno zelenje je obarvalo gozd. Ptički se oglašajo in samota mi dobro dene.   Le zvončka mi delata družbo. Stranskih bližnjic je veliko; vabijo me vlečejo  k sebi pa se ne dam. Po cesti  grem. Velika družina se stiska skupaj in velika čudna markacija je ob  cesti.

Potem se markacije za nekaj časa poslovijo. Izbiram desne poti, ki so bolj uhojene.

Ni luči na njej,

ki svetila bi naprej,

le za sabo brez besed

pušča tanko sled.

Kmalu se zopet pokažejo še starejša je vmes.

 Oznaka za Valvasor.

  Pokažejo se občasni razgledi in  Ajdna je na ogled.

 Kmalu zagledam smerokaz za Ajdno. Točno tam kjer sem mislila. 

 Spustim se navzdol in kmalu sem pri Ajdni. 

 Pospravim palice in se začnem vzpenjati. Mimo votline, pogledi mi uhajajo v dolino. 

Ni tako enostavno, razbolelo koleno mi ne dopušča korakov.   "Nisem še za v skale," komentiram naglas. 

Mračice cvetijo in privabijo mi nasmeh na obraz. Lepe  cvetke iščejo kanček zemlje.  Le avrikeljnov še ni. Pa sem na grebenu. 

Stol se zakriva in Belščica tudi. Vedno bolj temno postaja. Črni bor kraljuje na  gori in varuje arheološko najdišče naših prednikov.

Vsedem se na klopco in opazujem dolino.

 Zelena Sava ima polno temnih madežev. Le kaj se dogaja z njo?  Koroška Bela je spodaj

in Lipce in Blejska Dobrava. Zadaj pa Hom in Boršt. Še železniški most se vidi in tunel.

Moste in viadukt čez Savo 

 in Greben Brezniških Peči.

Stol je vedno bolj temačen

in greben  tudi.

Še Struška je na ogled, najlepši pa je pogled proti Jesenicam in Mežakli.

Blejska Dobrava  in pokopališče, pomaham mojim dragim v spomin.

 Čeprav so razgledi zastrti, mi je prijetno. Čarobnost je v zraku. Vse imam na ogled in v mislih se sprehajam  kamor me nesejo spomini. 

Popotniki, ki po njej hodimo,

skozi mrak blodimo,

vneto napenjamo oči,

a ne vidimo konca poti.

Še v knjigo se vpišem, Blejsko jezero pogledam, grad in otoček na desni. Straža bedi nad njim. Potem se pripravim za sestop.

  Do prednikov se spustim. Cerkvica me vedno prevzame.

Mahovje prekriva  streho, le zamislim si lahko

življenje naših prednikov.

Lepo je tukaj.

Malo me skrbi koleno, navzdol še bolj trpi. Kolenčnik imam,  mora iti drugače ne gre. Če sem prišla gor bom tudi dol, tako je v hribih. Spustim se po daljši  potki. Vedno bolj se temni.

 Spodaj opazim bližnjico in  dobro uhojeno. "To, nazaj grem pa po bližnjicah." hitro sklenem.

Aranžma ob potki.

 Večinoma je lepa, dobro sledljiva se spušča navzdol. Ne hitim, pazim kam stopim. Gozd in tišina in nikogar ni. 

Puhki, čakajo da se razpršijo, še stara oznaka je ob stezi.

Voda je zalila potko pa ne za dolgo. Spodaj zavijem levo.

 Nisem sigurna kje bom prišla ven iz gmajne. Preveč na levo vodi pot, nekje bom že.  Stari stroji so ob poti, sem že blizu naselja. 

Usmerim se levo navzdol in zagledam cesto, Potoki so spodaj.  Do koroške Bele je še 50 minut.

 Grem pa na Potokih na avtobus,  tu še nisem šla in vedno se pot nekje zaključi.

Po GPS sem hodila 9.50 km in naredila 858/859 višincev in spusta. Kar dobro mi je šlo, če ne mislim na boleče koleno. 

Malo drugačna meni všečna pot in lepo je bilo!

Zavita v črn prt

sredi noči čaka smrt,

a pot, zavita v spomine,

prej ali slej za vedno izgine.

/Franci Tušar - Pot/