Zelenci - sprehod na petek trinajstega

Zelenci - sprehod na petek trinajstega...

Krasen dan, čakam na postaji avtobus, ki vedno zamuja. V Kranjsko Goro se zapeljem in nadaljujem proti smučišču.. Korake ubiram mimo cerkve Marijinega Vnebovzetja in na smučišču je živahno. Avtomobilov je povsod polno.

Vsaka pot ima svoj čar, naj bo dolga ali kratka, vsaka je po svoje lepa, zanimiva in vabljiva in je kot slaščica - sladka.

Počasi nadaljujem in uživam v naravi, ki je odeta v belo snežno odejo. Bi šla kam drugam, pa se je zadnje čase največja dragocenost- zdravje - naveličala moje družbe. "Bo že bolje," se tolažim in gledam bisere na snegu. Svetlikajo se v sončnih žarkih. Nekaj sprehajalcev je na kolesarski cesti.

Mimo stare postaje Podkoren vodi cesta, bilo je lepo, ko je še vozil vlak.

Rateške Ponce so že dalj časa na ogled. Iščem motive in sem že pri vstopu čez mostičke. Privatna pot je in prehod na lastno odgovornost. Nadaljujem naprej in kmalu sem pri drugi oznaki za Zelence.

Pa naj bo to pot v gore, kjer so skale in prepadi, ali tja na širno morje, kamor nas čar vode zvabi.

Potka skozi gozd je uhojena. Kmalu se pokaže razgledni stolp in voda smaragdno zelena je vsa sijoča. Lepota, ki ji ni para.

Približam gore, še Jalovec se vidi. Nikogar ni kar se malokdaj zgodi. V vodi je živahno in odsevi gora so vidni na gladini. Čudovito! Povzpnem se na stolp in opazujem smučišče, odseve na obali in lepo mi je. Še nekdo je priše uživat v ta gorski raj.

Pohodnica iz Ljubljane izkoristi lepo vreme in se večkrat pripelje z avtobusom v naše kraje. Malo poklepetava potem se poslovim.

Sonček me pričaka spodaj, odbija se in pričara sonček na moji strani obale. Res je lep dan. Vračam se po isti poti nazaj.

Veliko jih je že zaključilo s smučanjem in pospravljajo v avtomobile. Sonce me še vedno razveseljuje in pot mi hitro mine.

Lepo je bilo.

Pa je lepa tudi taka, ki je le potep od doma, nanj lepot tam en kup čaka, če zvedav je ta, ki roma!/ Janez Medvešek- Vsaka pot/

Jeseniška planina na 1. februarja dan

Jeseniška planina na 1. februarja, včasih je bolje obrniti...

Gledam vreme, Pokljuka, Sorica povsod megla. Na Španovga se mi ne ljubi, na Jeseniško planino grem... Parkiram pri Čopu in se mimo cerkve Sv. Križa podam proti izhodišču. Ptički že žvrgolijo in zvončka se oglašata.

Poslikam lep stari skedenj pri zadnji hiši in že sem pred oznako.

Strmina se takoj začne in v grabnu si že natikam male dereze, ledeno je. Začetni postanki so dokaj pogosti, ni dolgo nazaj kar sem bila močno prehlajena.

V tišini zimske pokrajine se skriva melodija, ki jo lahko sliši le srce, ki se je naučilo poslušati./A.N./

Markacije so povsod, le pogledam malo naokoli, če sem v dvomih.

Pot je lepa, premalo hodim to vem.

Sonček je moj spremljevalec, zlati prameni se bleščijo skozi veje. Kamnita sled, utrinek narave. Sledi se včasih izgubijo, potka je malo desno skozi grmičevje, ki se hitro razširi. Prečim gozdno cesto.

Še malo in sem pri plotu. Pozabim, da moram še do puščice naprej, spustim se v gozd in si popestrim dan. Zanimiva je moja izbira, plot na levi strani in spodaj se svetlika. V derezah mi gre super, čeprav je vse ledeno. To rabim, nekaj novega, všeč so mi take poti. Veselje me prevzame. Na drugi strani se vidi kolovoz. Prečim potok Raten in se vzpenjam proti cesti.

Skorjast sneg je prekriv sledi štirikolesnika. Hodim in kmalu zagledam ovinek. Tam je tudi označena pot z grebena.

To bo pa težka pot, globoke luknje in skorjast sneg. Sledi smuči, krpelj, velikih in manjših korakov. Hodim po manjših luknjah. Korak je težak, nogi me bolita in počasi napredujem. Nisem vzela krplje, na računalniku nisem našla podatkov o snegu.

Po teh ovinkih se še v kopnem cesta vleče. Nasmešek na obraz mi privabijo navijači ob poti. V daljavi gledam Španov vrh in ne gre več, goriva je zmanjkalo. Male sledi so se obrnile in odšle čez travnik proti cesti. Vsedem se pod smreke in naredim pavzo. Malo prigriznem in je takoj bolje. " Naj obrnem ali nadaljujem", se bije bitka v glavi. Tako blizu sem...

Zima je čas za domišljijo, ko se vsaka snežinka spremeni v platno za naše sanje./A.N./

Uživam v trenutnih razgledih, včasih se tudi zjasni.

Koča, streha koče na planini se vidi. Še zadnji metri. Dva smučarja sta pri koči. Še malo, da si oddahnem in dobim fotko. Hvala prijazna neznanca. Na Kleku sta bila. Hitro odbrzita po strmini navzdol. Na verandi se vsedem na klopco in uživam. Lepo mi je. S strehe kaplja, jutri bo svečnica in dnevi so že daljši.

Počasi se odpravim v dolino. Nazaj me nič ne skrbi, koraki so lažji tudi po luknjah.

"Adijo koča na planini," pomaham v slovo. Prevečkrat krivim leta, ki se nabirajo. Pa se mi le ne ljubi od doma, bo treba miselnost spremeniti. Saj ni treba visoko, tudi hribi so lepi in narava je čudovita. Samokritika je potrebna, če hočem še kam priti.

Nazaj se vračam po markirani poti po gozdu navzgor. Prečim Beli potok in z derezami ni problem. Puščica zgoraj označuje markirano pot.

Sestop je prijeten, uživam. V grabnu pred koncem poti se je že ojužilo in pot je blatna. Pa sem nazaj na cesti v Planini pod Golico. Lepo je bilo.

Dobro sem se predihala, še enkrat v teh pogojih pa ne bi šla...

Uživaj v drobnih stvareh, morda se boš nekoč ozrl in spoznal, da so bile velike./A.N./