Hruščanski vrh- Dovška Baba..

Hruščanski vrh- Dovška Baba..

Zmeniva se s sestro, da greva na Dovško Babo.

Biti pripravljen je veliko, znati čakati je še več, toda izkoristiti pravi trenutek, je vse! / Arthur Schnitzler/

Peljeva se do Rogarjevega rovta. Okoli šeste zjutraj že obirava korake proti Hruščanski planini. Strmi so ti prvi ovinki, da jih komaj loviš. Tudi tu so podrta drevesa. Sonček se že sprehaja po travah, ki rumeno žarijo. Naju pa vodi pot proti sedlu Suhi vrh. Hruščanski vrh se že lepo vidi in Klek le malo stran. Zvončka se že oglašata..

Srečava lovca, z nahrbnika mu visi glava mladička, bogi. Selekcija mora biti, nama razloži. Veliko je volnatoglavega osata po travi. Tudi korčki cvetijo. Korak za korakom se bližava sedlu.

Suhi vrh in pokažejo se Julijske Alpe, vse od Pokljuških gora pa do Višarij. Hodim, vmes pogledujem naokoli in fotografiram. Čudovita narava. Zibajoče travce in gore. Stezica skrita med vejami in visokimi travami.

El. pastir deluje in me včasih malo opomni. Marjana je že na vrhu. Sama pa občudujem okolico, ki je čudovita. Že nekaj časa me ni bilo na Hr. vrhu. In vedno z večjim užitkom opazujem svet okoli sebe. Bolj se nabirajo leta, lepše se mi zdi. Lepih spominov ne smeš pozabiti, nikoli več se ne vrnejo. Sveti Izidor je še v senci, Marjana pa na klopci. Lepo je.

Kratek počitek in potem nadaljujeva. Po grebenu greva na Dovško Babo, meni je ta pot bolj pestra in zanimiva.

Ozka stezica se vije nekaj časa med rušjem, se vzpenja in malo spušča. Potem je nekaj metrov šodrastega terena in nato so vratca. Čemu služijo ne vem, verjetno meja. Živina dvomim, da bi se pasla nad prepadi. Krasni so pogledi naprej, nazaj, na Julijce in Karavanke.

Še zadnji mejni kamen in na vrhu sva.

Dovška Baba je samo najina. Fotografiram na vse konce. Jesti se nama ne ljubi in počasi se odpraviva proti pastirski koči. Celi šopi osata rastejo po pobočju. Živina se pase v bližini koče. Vedno bližje sva. Gore postajajo nejasne. Svetloba ni prava, že zjutraj ni bila.

Vsedeva se na klopco in uživava v razgledih. Lepi nageljni cvetijo. Naročiva si turško, se malo dlje kuha, je rekel pastir. Je bila pa dobra, ta prava kava.

Malo poklepetamo, veliko živine se pase. Še dva pohodnika sta prišla z Dalmacije. Enajsti dan že hodita po slovenskih vrhovih. V Puli je plus 38 stopinj C, tukaj pa le malo čez 20, je rekel starejši. Verjetno oče in sin. Daleč sta prišla in veliko sta že prehodila. Nameravata pa še do Golice in tam prespati.

Pomahava pastirju in koči in se odpraviva po cesti. Od spodnje zapornice nadaljujeva še do glavne ceste. Najina smer je Plavški rovt. Pri Rogarjevem rovtu imava parkiran avto. Tak je moj cilj. Cesta se včasih tudi vzpenja in malo poravna.

Sem že hodila po njej- Juliana trail 2. etapa. Ni hudo, kakšen km več ne škodi. Mimo Anclov'ga rovta. Pa sva na začetku najine poti.

Po GPS sva prehodili slabih 14.00 km in naredili 901/897 višincev in spustov.

Meni se kar smeji, pa sva jo Babo in še Hruščanski vrh. Lepo, lepo je bilo.

Vsak vrh je mala zmaga in prinese zadovoljstvo! Svet je čudovit, poglejte ga, prostran in neizmeren! /Dominik Smole/