Valvasor, Zabreška planina, Turška jama...
Sneg rahlo naletava jaz pa uživam v drobnih snežinkah, ki poplesavajo okoli mene. Pomlad se že čuti, ptički žvrgolijo ko se vzpenjava po cesti.
Potka skozi gozd je malo pomrznjena, počasi sva mimo: vroče, žejni, trpite,
pri "Počivavu" kaže termometer 0 stopinj.
Malo naprej je odneslo del potke.
Na cesti proti Potoški planini ni veliko snega, a naju pot vodi proti Valvasorju.
Dim se suklja nad streho, obiskovalcev ni videti.
Nadaljujeva skozi gozd proti Žirovniški planini. Hodiva po stopinjah, ki se nadaljujejo tudi proti Stolu.
Pastirska koča na planini se komaj zazna iz goste sivine.
Prijetno mi je kot že dolgo ne. Hodiva po celem snegu, snežinke frlijo naokoli, same, nikjer nikogar, z mislimi daleč nazaj.
Občasno se nad nama pokažejo gore in sonček naju poizkuša pozdraviti skozi sivino. Pa mu ne uspeva prav dobro. Poslopje na Zabreški planini se že sluti na vzpetini.
Tam pa naju pozdravi harmonikar z široko razpotegnjenim mehom in veselim nasmehom.
V prijetni družbi pomalicava. Ogledujem si vrtno garnituro obloženo z belimi prevlekami.
Vedno me ta planina navduši, koliko smisla imajo, da naredijo tako lepe lesene umetnine.
Vrneva se po spodnji že uhojeni stezi. Belo, siva pot naju spremlja ves čas, prav lepo nama je.
Za kočico zavijevo levo in kmalu sva na cesti.
Skoraj ves čas nadaljujeva po njej. Malo od smerokazov naprej je podor ceste, kakšnih 20m,
ni prevozna.
Nadaljujeva do ovinka za Turško jamo v Gozdašnici.
Presenečena sem nad novo potko že na začetku.
Urejajo jo vse do vstopa v jamo.
Prej slaba, komaj vidna stezica bo kmalu dobro urejena potka.
Pohvala izvajalcem kdorkoli že je.
Turška jama...
Gre za dobro ohranjeno jamsko zavetišče, ki so ga v 15. in 16. stoletju uporabljali
za skrivanje pred Turki... Povzpnem se na pomol in opazujem Završnico.
Spustiva se nazaj do ceste in nadaljujeva proti dolini. Že sam obisk Turške jame je lahko prijetno doživetje.
Belo, sivo potepanje, naletavanje snežink, dan za dušo.
