sreda, 27. julij 2022

Planina Obranca

 Planina Obranca nad Poljanami

V srcu, če je ta pravo,
je zmeraj prostora
za tisoč imenitnih stvari,
ki jih ljubiti mora
vse, kar živi.
(Srce)

 Že pet let me ni bilo na planini,  med tem časom se je marsikaj zgodilo. Več žalostnih kot prijetnih spominov.  Pred šesto zjutraj se odpravim. Parkiram na vrhu poljanskega klanca, nasproti oznake za Pohodniško pot. 

 Presenetijo me ogromni možici, ki se kar vrstijo. 


Nekaj razgledov je le bolj meglenih, Koroška Bela.

  Tudi nova pot je označena z možici,  z glavne ceste so smerokazi. Med hišami je speljana pot.

Kmalu sem pri edinem malo višjem stopu čez skale.



Vrše in Poljane..



 Strmo je še vedno, še bolj pokonci se mi zdi.. Oznaka za Poljansko Babo je ob potki. Še tja grem pogledat. Nova klopca in info tabla, pa vpisna knjiga s štetjem obiskov posameznikov. 


Sonček ji dela družbo.  Še vedno žalostno sedi, z glavo obrnjeno proti dolini in čaka  princa, ki jo bo odrešil kamnitega srca. Pripovedka pravi, da je uživala v nesreči kmeta, ki bi mu lahko pomagala.

  Lepe so te stare zgodbe, ki so jih ljudje tolmačili po svoje.  Vse je megleno, še Sava Dolinka je spremenila barvo.


 Oznak ob poti je veliko in do Obrance se ne moreš izgubiti. Spomini so z mano in mislim na vaju, lubici moji. Zvončka se pogosto oglašata in ptički žvrgolijo. Je pa vroče, da mi še z las kaplja  za vrat. Odprem majhno leso in pred mano je planinski raj, Maroltove planine s Podhoma. Stojim in občudujem čudovito naravo. 


Planina obkrožena z drevesi, veliko je ogromnih lip. Z rožicami za čajčke ne bo nič, jih je  vročina pregnala. Je tudi brez njih lepo. Nadaljujem  na drugi konec, kjer so na grebenu lepi razgledi. Mimo spomenika NOB me vodi pot.


 Zaženem se v breg, pod smreko je nova klopca. Pastirska koča  s temno zeleno streho je na drugem kocu planine.


Ljubi trave, tiste mehke,
ki šumijo na ravnini,
tiho, mehko kakor v srcu
polpozabljeni spomini.
(Ljubezenska uspavanka)

 Gledam za rožicami, nič ne bo. Le nekaj dobre misli cveti okoli kopriv. Vsedem se na klopco in opazujem gore. Debela peč se vidi z vseh koncev. O, tudi Očak in sosednji vrhovi so na ogled. Le svetloba je slaba. Tudi  Blejsko jezero in vasice proti Krnici so kot na dlani.



Poiščem hišo  sestre Milene v zadnji vrsti in jo pokličem. Pa me ne vidi, čeprav ji maham z rokama. Sva si pa vzeli čas za klepetanje, tudi to je lepo.

 Počasi se  odpravim nazaj, še kočo grem pogledat z novo kritino. Lepo se ujema z zeleno okolico. 



 Koča je vsa  v zelenju, že od daleč je čudovita. Krava in jelenček me opazujeta. Le malo veliko rogovje ima teliček, mi gre na smeh..


 Kratek klepet z oskrbnikoma, prijazna sta. Le nekaj krav in konj paseta. Uživata v krasni pastirski koči, Joži in Zdravko. Še fotko naredim, z dovoljenjem. 

Veliko smerokazov je za kočo; Snežno jamo, Planski vrh, Meteorit, Kočna in še kaj.. Ni se mi dalo čez ograjo in sonce  je bleščalo..

Odpravim se malo nazaj po planini


 in se spustim po zelo strmi cesti, krožno bom naredila.

 Na drugem koncu Poljan pridem do hiš. Uberem jo čez travnik, trave ni le rman zopet cveti. 


Potem pa po cesti do drugega konca Poljan. Sva enkrat to krožno že ubirale z mojo bučko, se je kar vleklo.  Veliko avtomobilov vozi po cesti, večinoma tujci.  V Spodnjih Gorjah je cesta še vedno zaprta, pa kar vozijo. Jesenice fakultetno mesto, grem mimo table..


 Hiše so lepe, krasno naselje so postale  Poljane ali Kočna. Včasih so smeli graditi le lesene hiše, tudi na zunaj so izgledale tako. Črna smreka piše pri tej lepi hiši.





Še pogled na okamenelo Babo,

 smerokaz za Obranco je ob cesti.

 Malo pred modro fasado hiše je bližnjica za Blejsko Dobravo. Tudi tam sva že šli z mojo Iro. Še malo in moj rdečko me  čaka v senci dreves.

 Po GPS sem prehodila 9.00 km in naredila  okoli 550 m višincev. 

Strmo na obe strani toda na planini Obranca je čudovito.

Po svoje vsak prebira knjigo stvarstva.
A ona kot nikoli prazna dlan
še ob slovesu, ko umira dan,
da zadnji dar ti svojega bogastva.
(Knjiga stvarstva)

/ Verzi - Tone Pavček/






sreda, 20. julij 2022

Jeseniška planina

 Jeseniška planina vsa v zelenju...

Majhna, čisto majhna pesem je šla
o prvem mraku
po ozki stezici
in se izgubila v polju zelenem.
Kdo ve, diši zdaj po trobenticah,
ali po maku,
diši po plavici,
ali po vsem izgubljenem? 

(Vprašanje - T. Pavček)

Že dolgo v mislih in pogovorih, a  se dnevi obračajo po svoje. Končno grem z njima, z Blanko in Marjano na Jeseniško planino. Naprej ne grem, nisem najboljše volje. Začnemo v Planini pod Golico.


 Spustimo se po klancu mimo cerkve sv. Križa in potem čez most do oznak za Rožco.  Graben, tokrat je le malo vode in kmalu nas odcep popelje med visoko travo.

 Je pa začetek v gozdu malo višje od prejšnjega.  Je dobro označen in se ni bati, da ga zgrešiš. Saj oči kar same iščejo oznake, če nekam grem. Nekaj malih lisičk je ob poti, pa jih pustimo v gozdu. Prehod čez cesto in v strmino.  Sonce riše sence in jutranji hlad se umika toplim žarkom.

 Pred ograjo srečamo gobarja.  Nekaj lisičk ima v košari, tudi jurčke je že našel. Nadaljuje proti lovski koči. Sem enkrat že šla tam mimo, z Jekljevega sedla. Me pa se spustimo navzdol. Del poti je vse leto blaten in iščemo prehode, vsaka po svoje. Še čez vodo in smo na cesti, ki vodi s Plavškega Rovta. Nadaljujemo proti planini.

V daljavi so medlo na ogled Julijci, le najvišji med njimi. Tudi Debela peč je na ogled. Za  kratek čas si naredimo počitek v lepi naravi, saj se nam ne mudi.

 Potem nadaljujemo, na spodnji planini še ni živine, je pa bikec nekje na paši. Mimo skale in ovinka 

in pokaže se streha pastirske koče na Jeseniški planini. Blanka gre prvič, rada gre z nama. Oči se ji svetijo, uživa. Na lepem kraju stoji pastirska koča.

 Marjana ji nekaj dopoveduje, pa ne slišim pogovora.

  Čudovita je narava, zelenje, povsod kamor ti seže pogled.  Koča sameva, sliši se glasba. Živina se pase po pobočju. Klopce nas čakajo, vsaka lahko izbere svojo.




Spomin  na " šporgete" včasih.


 Malicamo in klepetamo, prijetno toplo je. Vem, da bi šle še naprej, pa  je meni dovolj.


 Počasi se odpravimo nazaj.

 Volnatoglavi osat že zeleni, jesenska roža.  

Malo jima podaljšam pot in gremo po cesti proti Plavškem Rovtu. Zapornica je, ki pa se lahko odpre.

 Še malo Julijcev je na ogled, potem na ovinku zavijemo levo.

Zvončka se bolj malo oglašata, v mislih sem z vama lubici moji. Nekaj se postavlja pokonci cesta, slišim pripombe spredaj. Nič ne škodi kakšen meter več.  Lepo negovan gozd je pod nami.


Naš jutranji prehod in smerokaz čez cesto in na drugi strani hiter sestop v dolino. 


Izognemo se blatni poti in ju usmerim čez travnik. Kmalu so na ogled hiše v Planini pod Golico.


 Še malo in smo pri starejši hiši. Krasen gank okrašen z rožami, kot so včasih bili. 

 Zadnja strmina po cesti in mimo cerkve sv. Križa in smo pri vodnjaku.



 Planine so obsijane s soncem in Golica s Krvavko je čudovita. 

Po GPS smo prehodile slabih 10.00 km in naredile okoli 610 m višincev.

 Hvala družba, lepo je bilo.

Ni vse tako kot se zdi brezskrbno, veselo.
Mnogim se je življenje zapelo, da človeka boli.
In naprej ne gredo, a nazaj ni poti.
Kakor na mestu drevo štejejo svoje dni…
(Tam na koncu polja) 

/Tone Pavček/