Mama lipa in sedem hčera....
Ja, družino lip si greva ogledat z mojo kosmato bučko....
Hitro sva zjutraj pripravljene za potepanje. "Merka" nahrbtnik, iz njega vzamem skoraj vse. Ira dobro ve, da nekam greva in se ne premakne od njega. Vesela je, bolj živahna, tudi meni je všeč pohajkovanje z njo. Ne greva daleč, le do Ingotove brunarice na Jasenjah imam namen. Parkiram malo naprej za starim hotelom v Gozd Martuljku.
Ko se pripravljava za odhod pride mimo Mitja iz Ljubljane. Pa skupaj nadaljujemo pot.
Mimo kopišča se vzpnemo po ta strmem kolovozu.
Z dovoljenjem naredim fotografijo za Blog.
Z Mitjem malo klepetava, veliko časa je preživel v Parizu. Sedaj živi v Ljubljani in zelo rad ima rože. Preko 120 vrst jih ima doma. Nekdanji športnik se vedno pogosteje sam odpravi na pohode. Všeč mu je narava, skale nametane med zelenje gozdov. Sive skalne gmote v visokogorju ga še ne vlečejo. Mogoče bo ščasoma šel tudi na Triglav.
Pri odcepu za brunarico smo in bivak pod Špikom. Pa se moji Iri ne ljubi po zgornji poti, kar za Mitjem hodi. Pa greva do mame lipe, tja je bil tudi namen.
Pri Ingotu že diši kava, prijazen kuža maha z repom.
Vprašam za mamo lipo, saj sem bila že večkrat tu, pa jo vedno zgrešim.
Nadaljujemo naravnost po poti, mimo spominske plošče Pavle Jesih.
Končno je našla svoj mir, na njej ljubi gori, Špiku.
Gledam Finžgarjevo kapelico in ne opazim mame lipe, zopet jo zgrešim.
Opozori me Mitja, da sem že mimo.
Pa res, slabo je označena ta mama lipa, tablica je zelo visoko in zelenje čez njo. Ogromno deblo v sredini in okoli sedem novih- Mama lipa in sedem hčera. Dobro se je nekdo izmislil ime.
Ogledam si kapelico
in postojim pred imeni ponesrečenih v gorah.
Veliko življenj vzamejo gore. Mitju pokažem kje naj preči vodo, do drugega slapa ima namen.
Jurčki rastejo ob poti in to zelo trdi na pogled.
Z Iro greva nazaj proti Ingotu.
Spodaj je zanimiva črpalka, glasna in potiska vodo navzgor proti koči.
Zopet sva na razpotju za bivak pod Špikom.
Gledam Iro, ni videti utrujena. Nadaljujeva po potki mimo prve oznake na balvanu.
Pa sva pri drugem, še uro je do bivaka.
Preveč bo za najin korak, treba je priti še nazaj in se obrneva. Slediva poti,
odcep za Spodnji Martuljški slap.
Sva že na stezici, ki vodi navzdol.
Poznam pot in po stopnicah jo lahko nesem. Buči, šprica, daleč naokoli in voda se razliva po potki. Iro privežem in grem malo pogledat slap.
Veliko je vode, slap se glasno spušča in nadaljuje po skočnikih v tolmunčke.
Mogočna je moč vode.
Potok Martuljek se polagoma umiri in potka skozi sotesko je luštna in lepo urejena.
Na produ je vedno več možicev
in hitro sva na koncu pri info tablah.
Še malo po cesti,
s pogledi proti goram in sva pri avtu.
GPS kaže 7 km, hodili sva 3.00 ure in naredili okoli 300 višincev..
Lepo se je potepati z mojo kosmatinko, uživali sva obe....
Kdor ima v srcu ljubezen
ima vedno komu kaj dati...
/ Avtor neznan/
Ni komentarjev:
Objavite komentar