Pristava - Pusti rovt - Ptičji vrh, potepanje v dežju

Pristava - Pusti rovt - Ptičji vrh, potepanje v dežju...

Sivi oblak se je v srebro razlil, nežno je zemljo znova prebudil. Kratka ploha, a topla in blaga, za vsako rožo je to zmaga.

Vreme je večna uganka in, če ne greš daleč se tudi ob slabši napovedi odpraviš na pot.

Mogoče bo sijalo sonce ali pa bo deževalo, nikoli se ne ve kakšne vragolije bodo počenjali oblaki zgoraj. Ne pustimo se mi kar tako na našo sredo in zberemo se pri Koniču, na Sl. Javorniku.

Odpeljemo se do Pristave in tam parkiramo. Že rosi, so pa pohiteli. Dežniki, palerine, klobučki pridejo na plano in modna revija se začne.

Smo kar zanimivi. Mimo Doma ubiramo korake, oskrbnik nam želi srečno pot.

Ne gremo čez travnike, se raje vrnemo do ceste in se po njej vzpenjamo. Bele princeske nam zaljšajo pot. Enkrat na eni pa zopet na drugi strani ceste razkazujejo svojo lepoto.

Jezero v Zoisovem parku počiva. Nežno zeleno listje se bohodi nad njim.

Megla je vedno gostejša in naše pisane barve popestrijo.

Sivina in zeleno listje se prepletata in naredita potepanje še bolj skrivnostno in zanimivo.

Vodja nas požene malo v strmino. Naj bodo rož'ce med rož'cami, se smeji.

Veliko odtenkov sive. Dobra volja je še vedno z nami in smeh je naš spremljevalec.

Spustimo se nazaj na cesto in nadaljujemo proti Križovcu.

Čakajo nas in dobre volje nam ne manjka.

Desno se odcepi pot za Mavre in Konjsko peč. Naša pa se rahlo vzpenja in kmalu zagledamo veliko parkirišče.

Kapljice plešejo ples veselja, v njih se skriva pomladna želja. Zasije sonce skozi mlačne sence, in v zraku dišijo mlade zelenice.

Križovec, že mnogokrat obiskan. Zaradi vedno slabšega vremena se vodja odloči, da gremo le do koče na Pustem rovtu.

Prav se odloči. Bolj se bližamo Pustemu rovtu bolj močan je dež. Da se ne bi dolgočasil mu še veter dela družbo.

Le še snežne plohe nam manjka, pa bomo vse doživeli.

Malo si oddahnemo. Sama si nataknem še palerino. Pomaga, ker nese dež z vseh strani.

Glavnina se hitro razgubi. Vodja nas zamudnike čaka na Križovcu.

Potem pa po cesti do Doma na Pristavi. Vmes ujamem še kakšen motiv. Včasih se megla malo razgubi in pokaže se greben Struške z belimi zaplatami snega ob robu. Zelenje bukovega gozda in narcise. Ne pravijo zastonj, da te rože "odklepajo" pravo, toplo pomlad na gorskih pašnikih.

Res je lepo. Travniki spodaj, drevesa, ki se rahlo pozibavajo v vetru in narcise, ki lepšajo travnike. Le dišave jim je spral dež.

Včasih se nebo malo zbistri in veter se umiri. V Domu na Pristavi nas že čakajo. Hitro smo postreženi saj v takem vremenu ni pretirane gneče.

Po malem GPS smo prehodili dobrih 9.00 km in naredli 336/ 325 višincev in spusta. Tudi pridni smo bili, s postanki vred smo hodili 2.50 ure.

Hvala za poslane slike in hvala za prijetno družbo. Lepo je bilo!

Mokra trava v soncu zablesti, vsak kotiček življenje spet rodi. Pomladni dež – to je radost sama, darilo narave, najlepša drama. / Pomladni poljub- A. N. /