Dvodnevno potepanje po Vršiču

Potepanja za dušo; Prednje Robičje, Slemenova Špica, Sovna Glava, vrh Vršiča....

Napor je utonil v tišini višin, ko korak je postal le še gorski spomin. Tu zgoraj, kjer svet pod menoj se odpre, slovenska narava mi vrne srce.

Se zgodi, da ena stvar pritegne drugo. Z menoj se gre potepat tudi Zdenka. Vreme je krasno in hitro sva zmenjeni..

Ne odpraviva se prav zgodaj, ker je v gorah morebitni jutranji sneg še pomrznjen, me opomni oskrbnik Erjavčeve koče. Nič hudega, pa vzameva še male dereze in visoki čevlji in dobra volja in greva..

Parkirava pred Erjavčevo kočo, je parkirna ura. Tam bova tudi prespali. Popijeva kavo in se odpraviva po cesti do vrhnje potke. Ne mika naju po strmi, ki se zgoraj priključi na širšo pot.

Polagoma se začneva dvigati. Vmes opazujeva vrhove na drugi strani in Grebenc. Je še nekaj snega na pogled, več se ga skriva na potkah obdanih z rušjem.

Verige gora, vrhovi, ki burijo domišljijo. Mlado listje na drevju, včasih kamnita pot, pa spet peščena in za dekoracijo malo korenin, pa gre.. Velikokrat prehojena pot z mojo Iro, sedaj pa le zvončka cingljata.

Bližava se sedlu Vratca. Dva tujca že stojita tam in opazujeta v dolino.

Dolgi in mrzli so še naši dnevi. A sonce na nebu že topleje žari, in ptički prepevajo v beli naravi. Izpod snega se prebuja zeleno, in zima počasi s cvetov se umika.

Skozi ruševje se začne najina pot. Strm in skalnat je greben Prednjega Robičja. Tujca naju začudeno gledata ko siliva v ruševje. Vem, da je to najlažji pristop, že večkrat sem bila na tem grebenu. Stezica se hitro pokaže med rušjem.

Hodiva še malo po snegu in zopet med rušje. Je kar pestra potka po grebenu Prednjega Robičja. Sneg in skale in korenine se kar vrstijo. Prijemava se za veje in najin vzpon kar dobro napreduje. Rateške Ponce so že dolgo na ogled.

Na razglednih koncih malo pogledava kaj se dogaja v dolini. Skalnati vrhovi so enkratni, čudoviti razgledi na vse strani. Uživava in napredujeva proti vrhu.

Sovna Glava in Vršič nad Poštarskim domom naju vso pot izzivata. Krn je še v belini in Bavški Grintavec je krasen vrh.

Še malo in pokažeta se Kotovo sedlo in Špica in Mangart z grebenom Rateških Ponc.

Vrh se že vidi in polagoma se mu bližava. Spustim Zdenko naprej, naj bo prva.

Treba jo je krstiti in ker nimam štrika je dobra tudi palica.

Ustavil se bom v pravljični deželi, malo dlje kot le bežen trenutek. Naslednjič se bom morda ustavil v drugi pokrajini za vedno! /Jani Kokalj/

Prednje Robičje je 1941 m visoka gora, ki se nahaja v grebenu gora med dolinama Male in Velike Pišnice. Z vrha na katerem je vpisna skrinjica se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp.

Vrh, uživava v lepotah okoli naju. Misli hitijo vsaki po svoje, hrepenenje v duši se počasi polega. Veselje v očeh in smehljaj do ušes, težko je opisati vso to lepoto. Neizmerno lepo je sedeti na vrhu in opazovati. Martuljške gore so čudovite, še Kepa se vidi in Dobrač, Tromeja, Bela Peč, Ciprnik, Vitranc in še veliko drugih vrhov, se vrstijo po grebenih, ki so na ogled.

Zadnje Robičje, Vavovje, Kumlehova Glava so nadaljevanje najine poti. Pa to ni za naju. Še Mavrinc se lepo vidi. Pomalicava in bi kar sedeli in uživali pa imava namen še na Slemenovo Špico.

Previdno sestopava.

Vmes mi uspe narediti še malega snežaka, ki se kar topi.

Bolj se bližava Vratcam bolj gosto je ruševje.

Pa sva zopet na sedlu.

Zgornja pot pod Mojstrovkami ni prehojena. Po spodnji skozi drevje pa je živahno.

Večinoma v teniskah je mladež na poti in v snegu, ki ga je kar dosti.

Prehitevava jih, saj imava visoke čevlje in korak je siguren. Vmes se še malo zabavava in uživava na tesnih prehodih.

Macesni so komaj ozeleneli in iglice so vse nežne.

Sneg postaja vedno bolj mehak in drseč.

Kar dva smeška ujamem v objektiv.

Pri velikem macesnu sva, kjer vodi pot skozi Grlo. Snega je vedno več, ojužil se je in korak ni več siguren.

Pred daljšim prečenjem poševne steze, le malo stran od Slemenove Špice se odločiva, da obrneva.

Ni nama žal, občudujeva vrhove, ki jih polagoma že objema senca. Grmovje riše obrise po beli pokrajini in krokodil preži za ovinkom.

Še zadnja strmina in sva na sedlu Vratca. Kratek počitek in sestop proti prelazu Vršič.

Ne greva po bližnjici, lepo se spuščava do ceste in po njej do Erjavčeve koče.

Lepa je Erjavčeva koča skrita med drevjem. Postrežba je hitra in prijazni mladenič nama zaželi dobrodošlico.

Za večerne menije sva še prezgodaj. Vsedeva se zunaj in opazujeva Ajdovsko deklico, ki se prijazno smehlja le malo stran. Na hribčku stoji koča. Prostori so vsi prenovljeni in sobe so lepe. Tudi tuše imajo. Le zunanji prag še čaka lepšo prihodnost.

Povečerjava, za posladek si privoščiva omleti, zelo sta dobri. Potem se še malo sprehodiva okoli koče. Tropi ovac mulijo travo in počivajo. Še jagenjčki so zraven. V sobi sledi še malo zabave in počasi nama misli uhajajo na svoja pota.

Ne morem spati, utrujeno telo in boleča kolena delajo svoje. Komaj čakam jutranji svit. Vzamem aparat in grem opazovat gore, mogoče pa ujamem sonček.

Počasi boža svetloba Prisankove vrhove. Grebenc je že pozlačen, prepozna sem. Čakam, pa svetloba na Prisanku preveč počasi napreduje. Vračam se v sobo in zopet ven.

Skozi drevje ujamem sonce, ki se počasi dviga izza Martuljših gora, lepo je.

Po samopostrežnem zajtrku spakirava, poravnam račun in vnovčim bon PD Jesenice. Potem se odpeljeva novim hribčkom naproti.

Parkirava na Prelazu Vršič. Zelo malo bo parkirnih prostorov in robniki so že postavljeni. Zadnji del ceste bo betoniran, izveva od delavcev.

Najina pot gre mimo Tičarjevega doma. Nekaj se dogaja pohištvo nosijo ven. Na Sovno glavo greva. Dolgo časa obirava korake po cesti. Na lepi zeleni trati je odcep za Poštarski dom in Sovno Glavo. Bližava se zeleni jasi nad skalami. Ovce se že pasejo.

Spet imava krasen dan. Ubirava jo po stezici, pa po grapi in sva na prvem hribčku.

Greben Mojstrovk je vso pot na ogled. Ovce se pasejo povsod.

Še lepši so razgledi z drugega hribčka in greva še tja. Gore v daljavi in Krn izstopa. Bavški Grintovec je čisto blizu. Mogočni Prisank je pred nama in steza po melišču sameva.

Sovna Glava je 1750 m visok travnat vrh, ki se nahaja med Prisankom in alpskim prelazom Vršič. Z vrha se nam odpre lep razgled na vrhove, ki se dvigajo nad Rusko cesto. Najlepši pogled je na bližnji Prisank, greben Mojstrovk ter dolini Trenta.

Pokukava še malo v Trento in opazujeva promet na cesti. Potem se spustiva nazaj po stezi in jo ubereva proti Poštarskem domu. Dom sameva, najina pot gre mimo na Vršič, gorati vrh nad kočo.

Lepo se vidijo imenitneži, še zvonika za Prisankom sta na ogled. Tudi Ajdovska deklica naju opazuje, ko se vračača mimo nje. Naravni okraski so na ruševju.

Poštarski dom je lep. Travniki so ob njem in stara potka od Tonkine koče vodi mimo. Vrh Vršica je le malo oddaljen od koče. Na njem so lepi razgledi.<

>Vršič je 1737 m visoka gora, ki se nahaja med Poštarskim domom in prelazom Vršič. Z vrha, na katerem je vpisna skrinjica, se nam odpre lep razgled na Frdamane police, Špik, Visoko Martuljško Ponco, Škrlatico, Prisank oz. Prisojnik, Ajdovsko deklico, greben Špičja, Trentski Pelc, Bavški Grintavec, Malo Mojstrovko, Šitno glavo in greben Robičja.

Vse je na ogled, še Mavrinc.

Sestopava. Pri Tičarjevem domu imajo že vse pohištvo zunaj. Na Vršiču pa je velika gužva. Avtomobili so parkirani povsod. Vsaka možnost izven ceste ima svoj parkiran avto. Še Zdenkin avto je nekdo zaparkiral, še sreča da je dobra voznica.

Krasno potepanje je za nama, sonce naju je dobro opeklo, ker nisva imeli kreme. Parkirišče pri Erjavčevi koči je polno avtomobilov. Še na sladoled se ustaviva pri Koči na Gozdu. Tudi tam je vse polno. Motoristi, kolesarji se kar vrstijo in promet po cesti je zelo pester.

Vsak trenutek je z novim upanjem odet. Poslovimo se od mrzlih dni in vdihnimo ta zrak, ki tako diši. Pomlad že trka na vrata gora, naj bo ta čas poln nasmeha in izpoljnenih želja!

Lepo je bilo, se strinjava obe in že razmišljam kam naju bo naslednjič vodila pot.