Spet starka zima je v goste prišla,
z obleko belo odela se vsa.
Dovška Baba, lepa je vsa zasnežena. Tudi v ivju je krasna in razgledi z nje so ob lepem vremenu nebeški.
Razmišljam zjutraj, naj grem na Babo ali Struško? Lepo je na obeh. Modrina neba nad dolino me hitro premami. Gore so vse bele, ko peljem proti Dovjem. Že vozim slalom med luknjami na gozdni cesti. Ko se le ta odcepi za Dovško Babo se šele prične vijuganje po njej.
Parkiram spodaj na širokem parkirišču.
Kmalu sem pri zapornici.
Krasen dan je in sonce se že svetlika nad gorami.
Še malo in cesto kmalu krasi sneg.
Na nebu se podi delfin.
Snega je vedno več. Grmički in smreke ob poti so odeti v belo.
Veter se podi med smrekami in sneg se usiplje na vse konce. Tudi meni za vrat. Skozi gozd grem, čez Starko.
Prve sledi delam v novem snegu.
Uživam, fotografiram neokrnjeno belino in gledam naokoli.
Malo pred kočo me dohiti prijetna mladenka Ana. Občudujeva in vzdihujeva nad lepoto zimske idile. Je kar strmo, priti na na planino pri viharniku. Razgledi so božanski: proti Julijcem in Hruščanskem vrhu .
Kočo že vidim.
Piha, piha veter, močno. Pika sneg v obraz. Vdira se, ponekod do kolen. Iščeva spihane prehode do koče, obleči se bo treba.
Ana nadaljuje naprej proti vrhu. Jaz pa se dobro oblečem, pokrijem in še kapuco čez glavo. Imam vso zimsko opremo, pa rabim le gamaše..Se pa ponekod čuti zmrznjena zemlja pod snegom. Roke so vse premrle. Le nekaj fotk in že so ledene. Jih komaj sproti ogrejem.
Kepa, Gubno, Visoki Kurjek
Lepo hodim po Aninih sledeh. Veter jih sproti zakriva.
Julijci so čudoviti: od Pokljuških gora, Rjavine, Triglava, Cmira, Stenarja, Škrlatice, Špika, Mangarta, Visoke Ponce, svetih Višarij in drugih.
Hvala Ana. Ponekod so luknje zelo globoke, tudi čez koleno.
Zvonček cinglja, ko se bašem iz lukenj. Spominjam se najinega zimskega vzpona, Ira.
Ostala družba se je vzpenjala na krpljah, midve pa iz luknje v luknjo. Pa sva prišli na vrh. Malo kasneje, toda prišli sva. Ja, bilo je lepo.
Včasih malo pogledam naokoli, na hitro naredim kakšno sliko.
Zasneženi dvatisočaki, spredaj pa greben z Vrtaškim vrhom.
Tudi Karavanke so krasne: od Stola do Kepe, vse je na ogled.
Kličejo griči veselo na plan, čaka že zimska ravan.
Počasi se vzpenjam. Strmina je huda in vrh ni tako blizu. Sneg naredi svoje. Prav bi mi prišle krplje, pa nisem mislila, da je toliko snega.
Kosmata bučka se vzpenja za menoj, vesela sem jo.
Ajša, prijazna kužika, kar noče od mene.
Družba se veča in spustim jih naprej.
Na vrhu smo zopet skupaj. Greben proti Hruščanskem vrhu je lepo pobeljen, snega je veliko.
Na drugi strani prepadov, Koroška..
Gore se že temnijo, pa so še vedno lepe, zasnežene. Na sv. Višarje se dobro vidi.
Naredim še fotko skupinice na vrhu.
Potem se spustim po zasneženem pobočju. Še se vzpenjajo, Dovška Baba ne bo samevala.
Vabijo smučke in hitre sani, stare in mlade na sneg se mudi.
Kmalu švigneta mimo mene smučar in Ajša, uživata.
Gospa Branka se pridruži meni.
Navzdol gre hitreje, le kolena bolijo.
Kratka malica pri koči, potem nadaljujem po cesti.
Tudi takrat smo se vračali po cesti, bučka moja. Vsa vesela si tekala za družbo.
Sneg, veliko snega je po cesti. Daleč bi lahko krpljala.
Tudi ubirati korake po puhastem snegu ni slabo. Smreke so na debelo odete v bela oblačila. Prihrumi veter, smreke se mu globoko klanjajo in sneg prši na vse strani.
Dan dva, pa se bodo otresle snega. Še dva se vzpenjata s smučkami po cesti. Pri odcepu sem, kmalu bom pri zapornici. Avtomobili so na drugi strani, pa je cesta zelo razdrita.
Le moj rdečko sameva na parkirišču.
Po GPS sem prehodila 7.5 km, hodila 4.45 ure in naredila okoli 690 m višincev.
Kar malo naporen je zimski vzpon na Dovško Babo.
Je pa krasen zimski dan....
...in v dolini kraljujejo meglice.
Zimskih radosti prišel je spet čas, sreče veselja med nas..
/Iz pesmi Zimska - ans. Toneta. Rusa/.
