petek, 26. julij 2019

Debeli vrh - pozabljena gora nad Lipanco


Pozabljena gora - Debeli vrh nad Lipanco.


Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine....


Moram še komu polepšati dan, saj je lepote  treba deliti, pa  tudi "čvek," včasih prav pride.. 


Blanka gre z mano,  skupaj uživava na tej lepi, gorski poti. Debeli vrh nad Lipanco je čudovita  gora. 
 Pot  je malo dolga, toda speljana je stezica, ki se dolgo le rahlo dviga in spušča. Ravno prav za nekoga, ki uživa v lepotah narave, gorskemu cvetju in ne gre prav pogosto v hribe.
 Avto pustim pod smučiščem, Viševnika. 


Je za nekaj avtomobilov prostora.  Začne se strmina, vendar je jutro še dokaj hladno. 
Počasi ubirava korake. 




Umakneva se skupini, ki so na Viševniku pričakali rojstvo novega dne.  Pri smerokazih za Lipanco, se strmina malo umiri. 



Tam gre najina pot, čez Kačji rob greva. Stezica je lepa, vsa obdana s pisanim cvetjem.


 V daljavi se vidi Debeli vrh.



 Prve skale  Kačjega roba in grebena Viševnika, so že na ogled. 



Spustiva se v čudovito dolino, polno lepega cvetja.





 Na eni strani škrabljaste skale, na drugi dolgi greben Viševnika.  Hodiva po skalnatih ploščah in ubirava korake po ozki stezici.  


Srenjski preval in Mali Draški vrh,  sta na koncu doline.

 Potka se vije navzgor, toda najina vodi v desno. 


                                         Zanimive skale in pogled na vrh, Debeli vrh.


 Narediva kratko malico, da si priveževa duši. 



Rjavina, Luknja peč, Dimniki, Macesnovec že kažejo vrhove izza roba.


Pot je še dolga, pa je gora na pogled dosti blizu. Okoli  hriba vodi pot, vidne so stezice skozi poraščeno goro. Bližnjice so in melišča, po njih sem sestopila lani. Grda pot, je lepša naokrog.


.Mogočne stene Velikega Selišnika so desni. Gledam potko na vrh. 
 Kdaj drugič, mogoče?


 Obideva gruščasto in sestopiva po stranski poti, pod strma pobočja Selišnika. Nadaljujeva po luštni  poti, ki se le malo dviga in spušča. Pogledujem nazaj, gledam naprej. Pri  razgledni točki se ustaviva. Krasne so gore in razgledi nad dolino Krme.



 Vse je na ogled, od Malega Draškega, pa do Macesnovca. In na drugi strani vrhovi Karavank. Spodaj pa se vijugajo stezice skozi Krmo in  hitijo nekam v višave. Globoki prepadi so pod Malim in Velikim Pršivcem. Travnato teme Rjavine je le malo stran, tam še nisem šla. 


 Posloviva se od razgledišča in nadaljujeva po  poti.  


Potka čez Mrežce se že vidi. Pot na Debeli vrh mora  biti levo. Gledava in opazujeva, pa sva pri velikem možicu. 



Mogoče pa table ni več? Je bila že lani pod ruševjem. Usmeriva se navzgor, iščeva stezico.  Nadaljujeva mimo možicev,  so kar pogosti.


Lipanski vrh in pot čez Mrežce, sta le malo stran.



 Včasih malo zaideva v ruševje, pa sva zopet na sledi. Ko že gledava  Debeli vrh srečava pohodnico, sestopa.  Na stezici sva, vodi  naju vse do vrha, Debelega vrha. Nadmorske višine so  različne, 
1962 m, je po opisu poti. Na zemljevidu je označen kot Veliki vrh in nekaj manj višine. 
 Pa sva tu, na najinem vrhu.


 Malo obiskan je Debeli vrh, stezice so komaj vidne. Razgledi pa  čudoviti. Sami imenitni dvatisočaki so pred nama in v daljavi vrhovi Karavank. 





 Posediva, narediva si malico, paše in opazujeva panorame gora.






 Lepo je na tem vrhu, skritim med ruševjem.. Posloviva se in nadaljujeva po stezici. 
"Planike," slišim Blanko.


 Majhne in velike v šopkih in posamezno, cvetijo rožice lepe. 



Ko se naužijeva cvetoče lepote, nadaljujeva po stezi.




Mogoče je tabla z oznako Debeli vrh, še malo naprej po poti? In je  možic le bližnjica za goro, za nekoga, ki ni vedel kje se odcepi pot? Ne da mi miru. Sestopiva  po dokaj dobri stezi. Še nekaj obledelih Knafelčevih markacij je ob poti.  Ko spodaj že vidim najino pot, jo zagledam. Tabla, Debeli vrh, še vedno počiva pod ruševjem.


 Še nekaj ovinkov je do možica, kjer sva začeli s pristopom na vrh.


  Potem pa veselo nazaj. Sonce se naju  usmili, ni tiste hude opoldanske vročine.  Včasih  malo opomni, da je poletje in  hitro pregreje najini glavi.



 Selišnik, mogočna gora je pred nama in še en malo daljši vzpon.


 Upava, da bo sonce zakrila oblačnost, pa nama jo malo zagodi pod vrhom. Vročina in strmina, še dobro, da imava dovolj pijače. 



V zavetju ruševja si narediva kratek postanek. 


Debeli vrh in Selišnik sta že za nama.

Mali Draški vrh, preval in Viševnik so že na ogled. Veliko je obiska  na prevalu in Viševniku. 


 Še skozi dolino in  po skalnatih ploščah. 




Slonček je v razbrazdanem skalovju. Podoben, kakor v Koritah Mostnice.


 Še zadnji vzpon, noge so že težke. Je vedno tako, da je na vrhu le polovica prehojene poti. 
Potrebno se vrniti tudi v dolino.

 Še malo, rožice in metuljčki nama lepšajo sestop. Zvonček veselo cinglja, ko stopam po strmi poti.  Veliko pohodnikov srečava. Spodaj se že vidi moj rdečko, pa ni še tako blizu.  Pa sva na cesti in veseli se odpeljeva, proti domu. V Krnici odložim Blanko in potem čez Poljane, polne prometa, proti Jesenicam. Lepa tura, primerna za vse, ki uživajo v gorskih poteh, cvetju in jim korak zmore to pot. Tudi za kosmate bučke,  z Iro in Žakom smo se z Viševnika vedno vračali po tej dolini..
 Po GPS sva prehodili 12.00 km, hodili s postanki 7.25 ure in naredili okoli 870 m višincev. 


Krasna tura, je pozabljena gora Debeli vrh..

...Ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled ......
/Ivan Minatti-...iz pesmi,
Nekoga moraš imeti rad!/