Mangart - Velikan Julijcev...

Mangart - Sanje ukradlo je jutro novega dne...

 

 

 Prebuja se vse in tiho zarja že boža vrhe. Sonce na obraz mi nežno steguje roke...

 

 

Mangart,  s svojo veličastno zaobljeno podobo. Vzbuja spoštovanje in vabi,

 da se povzpneš in okusiš čar velikana Julijskih Alp.

Peljemo se skozi Rateče, Predel in ko smo na Mangartskem sedlu smo že na višini dobrih 2000 metrov.

 

 

Piha in mrzlo je.  S kapo se poigrava veter pa si  nadenem čelado, še mraz se lažje prenaša. Naša četica se je malo povečala; mali Lukas in dva ata Milan in Vinko, pa mama  Marjana in jaz, sama žlahta.  Vsi zagnani, z Lukasom na čelu  se odpravimo mogočni gori naproti.

Nekaj jeklenic in smo pri odcepu- desno slovenska in levo italijanska smer.

 

 Nadaljujemo proti plezalni- slovenski smeri.

 

 

Lukas je večinoma prvi, nanj pazi ata Milan.  Pred začetnim delom vzpona v skalovje se opremimo za plezalno pot.

 Vsak po svoje, sama imam SVK in ga uporabljam po potrebi.

 

 

 

 

 Včasih prav pride, pa še fotografiranje je bolj varno. Lukas  ima še dodatno vrv za varovanje. Začne se  naše potepanje. Začetek je  strm,  jeklenice se kar vrstijo.

 

 

 

 

 

 

 Potka se včasih malo izravna in tudi kakšen kamen se prikotali z vrha.

 

Skupina belk je  zagnana pri proženju kamenja, vendar je slabo vidna v skalah.

 

 Dobro je imeti čelado na glavi. Varovala so v veliko pomoč, še nadomestna vrv prav pride. 

 

 

  Tudi prostega poplezavanja po skalah nad strmimi prepadi ne manjka. Pestra, razgibana pot po skalovju.

 

 

 

Višje se nekoliko umiri.  Ko zagledamo križ na levi smo že skoraj tam.

 

 

Le še nekaj metrov nas loči od  vrha in čudovitih razgledov.

 

 

Mangart,  z višino 2679 metrov je četrti najvišji vrh v Sloveniji.

Prvi smo to jutro na vrhu te lepe gore.

 Le malo za nami se povzpneta dva mladca iz Nove Gorice in nam čestitata za vzpon.

 

 Naredita  eno gasilsko.

 

  Lepo je na vrhu, razgledi so prekrasni.  Od Avstrijskih vrhov, Karavank, Očaka in sosedov, pa vse do Montaža in še naprej. Najbližji, čisto pred menoj je iz te strani popolnoma drugačen, Jalovec. Prepadne skalne pečine in  Veliki Ozebnik dajeta vtis nepremagljive gore.

 

 Stojim in občudujem grebene vrhov, ki se plast za plastjo kažejo pred menoj. Ne čutim vetra, ki piha okoli glave.  Spodnje in Zgornje Mangartsko jezero sta daleč v dolini.

 Lepo je na Mangartu. Res me že nekaj let ni bilo in malo pozabim, ko se vmes dogaja polno drugih stvari. Umaknemo se nižje malo manj piha, obiskovalcev je vedno več.

 

 

Počasi se odpravimo po italijanski strani proti  Mangartskemu sedlu.

 

 

 

 Marjana mi kaže greben, ki so ga prehodili ob vzponu  na Vevnico. 

 

 

 

 Noro, veličastno silijo vrhovi v nebo.

 

 

Gledam gore, gledam pod noge. Pot je v začetku gruščasta, včasih pomešana s prstjo.  Fotografiram  gore in rožice ob poti, ki  počasi jemljejo slovo. 

 

 

 Veliko se jih vzpenja. Na vrhu bo gneča, še sreča da smo bolj zgodni. Kar veliko je varoval tudi po italijanski poti.

 

 

Čeprav se prepadi s skalnih plošč ne vidijo,  bi zdrs pomenil zadnjo pot.  Spodaj se že vidi sedlo in Lukas je že daleč spredaj. 

 

 

 

 

 

 Ni videti utrujen, plezanje mu je všeč hoja malo manj.

 

 

Na sedlu ga pohvalim za uspešen vzpon in  vodenje naše odprave.  Dobro se mu zdi in še me bo vzel zraven, je rekel.  Še fotka Lukasa in obeh atov pri sosednjem lepotcu.

 

Tudi Vinko je videti zadovoljen, uspelo nam je.

 

 Mangart, lepa gora je bila za trenutek tudi naša.

Žarke sonca v pismu bi poslal vam iz planin

v tej lepoti, ki narava v gorah jo ima

človek najde mir in srečo svojega srca....

/ Čuki- Iz pesmi pozdrav iz planin/

 Opisi poti