Struška- gora med Stolom in Golico

 Struška,  čudovita travnata gora na meji z Avstrijo.

Življenje je čudovita simfonija,

v kateri je mladost, najlepši akord.

/Avtor neznan/

Z Marjano greva. Loviva  zadnje odtenke  poletja. Cesta skozi Savske jame je trenutno dobro vzdrževana. Na Pustem rovtu se pasejo živali vseh vrst; od osličkov, konj, teličkov, krav.  Tudi kakšen bikec je verjetno vmes.  Začneva z ovinka. Proti Suhemu sedlu nekaj popravljajo, stroj stoji na cesti. Ubirava korake mimo zapornice in po cesti proti Belski planini.

 

Pusti rovt  pod Velikim Zdrtnikom.

Sonce se že dviga in riše sence. Dokaj hitro sva na Belski planini.

 Čudovito je, vse je ožarjeno s svetlobo. Užitek. Pri pastirski koči sedi lovec. 

Vpiševa se v knjigo in obujava spomine na naše lepe Julijce.

 

Rožic je bolj malo, le kakšen volnatoglavi osat  razveseljuje ob poti.

Nadaljujeva do vodnega kala.

 Narava je prekrasna, trave  in ples meglic. Hodiva po potkah sem in tja,  vse vodijo na vrh.

Hitro so vrhove ovile meglice, le še Triglav se vidi.

 Spomladi me je ustavil sneg, da nisem prišla do Velikega vrha. Tokrat ni bojazni, le ruševja se izogibava. Trave so mokre in veje tudi. Ustavljam se in fotografiram in uživam.  Meglice, meglice, kakor bele ovčice se pasejo  povsod.

Mokre, toda lepe trave..

Le kaj gleda?

 Tudi na Struški se nekaj dogaja. V tretjič gre rado, se smejiva. Dvakrat sva že imeli na vrhovih meglo.  Upava, da se bo premaknila bližje k Stolu. Ali izbrala kakšno drugo goro? Pa četudi bo na gori megla, ne bo hudega. Bili sva že večkrat na tem vrhu. Zvončka se oglašata, kakor da se strinjata z nama. 

Uživa.

 Še zadnji del. Stopim do roba grebena in spodaj se bele ovčice vijejo po Koroški.  Sami kupčki, le ob skalovju se združijo in prihitijo k nama na ogled. 

Zamegljen pogled.

Na Velikem vrhu sva, 1944 metrov visoko. Zvezka v skrinjici že dolgo ni nihče zamenjal. Pa se nisem spomnila doma. 

 Vsi hribčki od Kepe, Dovške Babe, Hruš. vrha, Kleka, Golice so v meglicah.

Potem se pomakneva do kontenerja. Tudi ta je porisan v stilu meglic.

Sonček.

  Lepa travnata gora je Struška in sami sva. Narediva si malico in opazujeva  sivino, ki se ovija okoli Stola in grebena Belščice.  

Nazaj se odpraviva po potki in se spustiva po grapi do koče. 

Pogled na Golico skozi ruševje.

Vse do Kepe so vrhovi na ogled.

Marjana opazi gamse spodaj, štirje so.

Mačenski vrh ..

Meglice in sonček sta še vedno glavna. Čudovito lepa je narava, ko se poigravajo sonce, sence in megle. Pri koči ni nikogar. 

 

 Greva kar mimo. Ubereva zgornjo stezo. Je daljša od ceste, toda bolj planinska. 

 Vmes se ustavljam in pogledujem proti Golici. 

Zadnji del poti je še vedno blaten.

 Pa sva na sedlu Kočna. K sosedom se bolj slabo vidi. 

 Čez travnike naju nese korak in kmalu sva pri avtu. Nikogar nisva srečali. Malo je obiskana  Struška v tem letnem času.  Pot sicer ni markirana, toda proti vrhu vodijo številne stezice in  se šteje  kot nezahtevna neoznačena pot. Spomladi  privabijo obiskovalce rožice in pozimi smučanje. Vmes pa  lepa gora Struška, razglednik na vse konce sameva.

 Po GPS sva prehodili 8.7 km in naredili 644/581 višincev in spustov.

 Lepo je bilo.

Za vsakogar na tem svetu

na koncu pride jutro,

ki ga nikoli ne bo videl.

/Avtor neznan/