Mojster Cena in jaslice

Planina pod Golico, že vem kam me vodi korak...

 Jaslice si grem ogledat, k mojstru Cenetu Razingarju.  Pustim avto  na začetku vasi in se podam po potki. Golica je vsa zasnežena.

Mimo osličkov,

 skozi  graben,  mrzlo je tu.

 Pa po kolovozu 

in sem pri Razingarjevi domačiji.

 Cena, ves prehlajen ustvarja zadnje podrobnosti. Alpe v malem: planinske koče, gorske ceste, potočki, so čez zimo na varnem. Zamenjale jih bodo velike jaslice.  Obilica dežja in prehlad sta mu preprečila, da bi bile  jaslice že postavljene. "Zvečer pridi, ko gorijo lučke, so še lepše," mi razlaga. Meni je prav in nadaljujem mimo cerkve sv. Križa.

 Pogledam v notranjost,

nadaljujem po cesti, do avta. 

 Še Triglav približam.

Čez nekaj dni grem zopet,  proti večeru. Snega na Golici je precej manj.

 Ni še temno, ko sem pri hiši, vendar se odsev lučk že vidi.

 Poslikam iz vseh koncev.

 Jaslice so lepe, vse je narejeno ročno. 

Veliko dela,  da je praznično vzdušje še lepše.

 Nikogar ni v hiši, tema je.  V Planini pod Golico se čuti mojstrova roka. Smerokazi, hišne številke, table, vse je Cenetovo delo.

 Vračam se po isti poti, kmalu bo tema.

 Umikam se avtomobilom na ozki cesti in sem vesela, da sem šla. 

Veliko dela, volje in stroškov ima Cena Razingar, da za  vsak Božič vedno znova postavi čudovite jaslice. Na pomlad pa nas bodo zopet razveseljevale Alpe v malem, pred domačo hišo.

Srečno 2020 in še veliko novih idej, Cena Razingar. .

Še zadnji svit gre čez gore

in čez vršine,

še zadnjič sonce za slovo

na Alpe tam posine...

In potlej pride temna noč

in vsa lepota mine...

In svetle zvezde vprašujoč

v grozeče zro temine...

In ni spoznati vsem jih moč,

ki vse tam v njih izgine -

in v ravni potnik tavajoč

ozre se  v visočine.

/Josip Murn/

Jeseniška planina na božični dan

Na Jeseniško planino grem. 

Božič je, ura v cerkvi sv. Lenarta oznanja sedmo uro. V Planini pod Golico pustim avto in se odpravim  na moje potepanje.  Razgledi so krasni in hiše so praznično okrašene. 

Mimo cerkve sv. Križa in čez most, me nese korak. 

 Kmalu sem pri oznaki, za Rožco. 

 Začetna pot je blatna, voda se pretaka in iščem prehode. Višje gori postane potka lepša in kmalu se usmeri v gozd. Obidem nekaj ovir obrezanih vej  in se po oznakah Knafelčevih markacij podam naprej.  Ko prečim gozdno cesto je nekaj malega  snega.

 Strm, blatni kolovoz je k sreči malo pomrznjen. Višje gori se prične zima. Grmički so okrašeni s snegom in potka je vsa bela.

 Še čez ograjo stopim in se spustim navzdol.

 Spodaj v gozdu je blatno, ledeni okraski se predirajo. Prečim potočka in pred mano je cesta iz Plavškega Rovta.

Lepo je, sneg in belina. Opazujem sledi gozdnih prebivalcev.

Kadar spomnim se otroških srečnih dni,

zima mi spomine mnoge obudi.

Gledam v duhu tistih lepi zimski čas,

ko povsod drugače je bilo pri nas.

 To pa je nekaj. Snega je kar precej, sipek je in po takem bi se lepo krpljalo. Na čistini mi je že čez čevelj visoko. Ovinek za ovinkom se vzpenjam in občudujem  Stol, 

 Stenar in Škrlatico v daljavi.

 Kmalu se pridruži  še najvišji, naš Triglav.

Staničev dom opazujem, ko približam vrhove.

Tudi Pokljuške gore so na ogled,

.

naredim še panoramo...

 Sonček toplo greje, prav prijetno je.

Še malo in vidim streho pastirske koče, na Jeseniški planini. 

Snega na cesti je okoli 20 - 30 cm. Pobočja nad kočo so spihana.

 Veter mi suka jermenčke na nahrbtniku, da švigajo naokoli. 

Naj kar piha, glavno da sem pri koči. 

Krasni so razgledi in zasnežena pokrajina je čudovita. Na gank se povzpnem.

 Klopca je suha in razgledi so lepi.

 Tam si naredim počitek in malico. December je čas praznikov in čas spominov.

Mislim nate in na najine potke, Ira moja. Hodim po njih, pa te že več kot leto in pol ni. Le zvonček mi dela družbo in prijetno cinglja, ko je korak bolj trd.

 Naprej do Mokotove Bajte ne grem. Dovolj bo za danes, čeprav imam s seboj vso zimsko opremo.. Malo se še poigram spodaj na snegu. Na hitro naredim sedečega možička, na smeh mi gre. 

Še sonček narišem, ki tako prijetno greje in pomaham v slovo.

Slišim glasove s poti, dva prihajata.  Kratek klepet in  spustim se navzdol proti cesti.

 Sledi gum so v snegu, avto je obrnil..

  Malo daljšo pot uberem in se vračam po gozdni cesti. Brundam si  pesem, čas bi zavrtel nazaj,  ja, če bi se dalo....Pri ovinku zavijem levo, naravnost je za  Plavški Rovt. 

Na Španovem  je tudi sneg.

 Pa sem pri moji jutranji poti. Spustim se skozi gozd.. Že blizu koncu poti se izza grma nekaj črnega zaleti vame. Volk ni, saj so sivi, pomislim. "Aris", slišim gospodarjev glas. Črna kosmata bučka je pred menoj in hitro se malo posladkava.

Nadaljujem čez travnik in gledam hiše v bregu. Sonce je obsijalo cerkvico sv. Križa in hiše  okoli nje.

 Kot bi bila  pomlad in ne zima, imam občutek.

  Ob cesti je  oznaka za jaslice, pri Razingarju.  

Mogoče si jih ogledam, kdaj pod večer, ko bodo razsvetljene. Pred božičem sem že šla, pa  zaradi obilice dežja še niso bile postavljene.

Vzpon v klanec in malo po cesti, pa sem pri avtu. Krasni so beli vrhovi, obsijani s soncem.  

Po GPS sem prehodila dobrih 9.00 km, hodila s postankom 4.40 in naredila okoli 600 m višincev.

Sneg in potepanje, lepo je bilo.

 Vse bi dal, da čas bi zavrtel nazaj,

da pokazal mladim bi takratni zimski raj.

Ni bilo bogastva, izobilja tudi ne

pa otroci zdravi, srečni smo bili nadvse...

/Iz pesmi Toneta Rusa/

Opis poti