Utrinki - Svete Višarje in Kamniti lovec...

Kadar zôra se čez gôre nam prijazno prismehljá, rajski svit rumêne zore z rádostjo mi duh navdá...

 

 

 Nekam, kjer se čuti visokogorje, občudovat visoke vrhove in se za povrh še malo potegnit po
zajlah -  Kamniti lovec.

 

 

 Ni daleč, z gondolo se popelješ na Svete Višarje (1766), za  mlade po srcu stane

 povratna vozovnica 10,50 €.

 

 Pogled  uide na sosedno smučišče Florjanka.

 Veliko se nas je nabralo, ki ubiramo korake skozi  Višarje.

 

Lepa je ta gorska vasica. Lokali so odprti in razstavljeno blago kar kliče, da malo "pofirbcaš."

Vsega je dovolj, tudi izletnikov.

 

Z Marjano se usmeriva po cesti, ki se spušča proti Višarski planini.

 

 

Tam so smerokazi in potka se odcepi desno  po stezici.

 

 

 

Nekaj začetne strmine, ki se kmalu položi.

 

 

Kar veliko  nas gre po tej poti, prehitevamo in se pustimo prehiteti. Beraški križ in greben  sta lepo vidna. Tudi Kamniti lovec se občasno pokaže, le vrhovi zadaj so zopet zakriti z belimi oblaki.
 Vso pot  pa je s soncem obsijano Sv. Višarje. Zagledam znan obraz, Tadej. 

Vesela sem ga, malo poklepetava in nadaljujeva vsak v svojo smer. Tadej gre peški v dolino, jaz pa za sestro, ki  me malo naprej čaka pri rož'cah.  Krnica  v Klobuku je prav zanimiva.

 

 

 

  Obdana  z grebenom špičastih vrhov, na  B. križu sta  dva obiskovalca.

 

 

 Le gamsa na melišču pogrešam. Spet sem zadaj pa jih kmalu ujamem, Marjano in skupinico iz Škofje Loke.

 

Pri skalah smo.

 

 

Varovala pridejo prav, da se potegneš čez skalovje in dele poti, kjer je šodr pomešan s prstjo.

 

 

 

Vzpenjamo se in kmalu je pred nami vrh z znamenitim križem in zvoncem.

 

 

 Seveda je treba  malo pozvončkljati, želja nikoli ne zmanjka.

 

 Od razgledov na Jalovec, Mangart, Viš, Montaž pa nič.

Le Krniška glavica na kraju grebena je na ogled.

 

 

 Občudujem Višarje in pogledujem proti  goram, ki se ne dajo motiti.

 

Kratek postanek, nekaj fotk  in spustiva se nazaj. Ne da se mi na sosednji razglednik, ki mika Marjano. Tam  ravno tako ni razgledov.

 

 

 Spustiva se navzdol in že ubirava potko skozi Krnico.

Oblak kot velik ptič čepi na Poldašnji špici.

 

 

Na grebenu se slišijo ljudje.  .

 

Poldašnja špica v daljavi je vedno lepša.

 

Še do Beračnega kugla greva. 

 

 

  Višarje so  lepe iz vseh smeri.

 

 

 Pokukam malo v cerkev, mašo imajo in ne morem  motiti z fotkanjem.

Obzidje je poraslo z rožicami.

 

 

Kamnita ulica pa zlizana od številnih korakov romarjev in izletnikov.

 

 

Spustiva se skozi  vasico in naprej proti kabinski žičnici. Nobenega drenja ni,

 kabine se prazne vozijo v obe smeri. 

 

Greva na kavo?..."Na eno grem, tu ali doma" reče Marjana. Še pomahava v slovo in že brziva  proti Jesenicam, kavi in sladici naproti..

 

 Lep izlet, skale,  dobro varovana pot  in prijetna družba...

Čez doline se razgrinja, venča glave naših gor..

..Zôra! mlado tvôje lice. Nam ne skrij se nikedar, -

 Ali pač! A čez goríce nam pripêlji dneva žar!

/ Simon Gregorčič-  iz pesmi -Dneva nam pripelji žar/