četrtek, 20. november 2014

29.10. Ciprnik










   Ciprnik  1746 metrov visoka gora...


  Lep dan se kaže na obzorju. Psička Ira vsa vesela čaka na odhod. Odkar sem prinesla nahrbtnik v jedilnico sedi poleg in čaka, da je slučajno ne pozabim. Dobro ve kdaj gre zraven in kdaj mora ostati doma.  Tudi hči se odloči za to potepanje.  Jutranje vstajanje ji ne gre prav dobro. Tam okoli enajstih bi že šlo. Ne ve kaj zamuja, saj so jutra najlepša. Sestra  je že vajena, da je zame rana ura, zlata ura. So še druge obveznosti.
Pa saj je že sedem.....
 


V Planici brnijo stroji, delavci so na gradbišču. Hitijo z izgradnjo skakalnice, da jih ne bo prehitel
 sneg.  Pogled namenim Jalovcu, ki kakor stražar bedi nad dolino Tamar.  Gremo po lovski poti, ki se lepo v vijugah vzpenja proti sedlu. Skozi ruševje se že kaže, da bo kmalu posijalo sonce. Do smerokaza Planica je nekaj podrtega drevja, uhojene so nove stezice, ni hudega.
O, vmes naredim še veliko postankov. Najprej se ustavimo pri hiški za snemalce tekem na skakalnicah. Pogled je veličasten. Dolina se komaj prebuja.
 Meglice se rahlo ovijajo okoli gora.
 Od  Ponc do Jalovca so vrhovi rahlo ožarjeni z jutranjim soncem.
  
 



 Naša gora iz te strani ni preveč navdihujoča. Je pa potem na  vrhu toliko lepše. V gozdu imajo ptički  vajo za koncert. Neverjetno  klepetavi so za ta letni čas in zelo glasni. Droben cvetek žanjevca se skriva pod iglicami ob poti. Čas  hitro mineva in kmalu smo na sedlu.
Iz leve se pridruži stezica iz Vitranca.
Malo se oddahnemo, potem pa nadaljujemo proti našemu vrhu.
Postaja bolj strmo.



  Različne stopničke olajšajo vzpon čez razdrte skale. Tudi varovala so  na novo pritrjena.
 Lani so bila vsa hudo razmajana.
Še zadnji skalni odsek in smo na vrhu.

 
Najprej čudovit pogled proti Jalovcu, Poncam, Mojstrovkam in ostalim goram v tej veličastni verigi. Potem  še pogled proti Slemenovi špici, Mavrincu, Kumlehovi glavi, Visoki peči. Vse je tako blizu in vabljivo. Spodaj se svetlika jezero Jasna. Postavim se na rob in pogledam proti dolini.
 Skakalnice  pod nami so lepo obarvane.
Pogled nanje je navdušujoč..



 






 Lep dan imamo. Razgledi so božanski.  Dobrač nad
Ziljsko dolino se vidi kamor grem.  Stojim  v osrčju gora,  s pogledom  počasi drsim po vseh teh mogočnih vrhovih. V mislih se poslavljam od njih in upam,
  da bom kmalu spet tu, v tem gorskem raju. Počasi se odpravimo nazaj v dolino.
 Proti Tamarju  se še podijo megle in se grejo skrivalnice.
Sonce je zameglilo pogled na gore.
  
 Pri hiški se zopet ustavimo. Opazujemo gradbišče in  skakalnice tam spodaj.
 Olimpijski športni center se lepo vidi .
 Tudi vasica Rateče  tam v daljavi in nad njo široki izrez gozda na Tromejo.
 



 Kmalu smo v dolini. Še pogled proti centru in smo pri avtu.


                                              Lep dan  je za nami, tak za spomine...

torek, 11. november 2014

25.10.2014 - Kamniti lovec


Kamniti lovec - 2071 metrov visok vrh...
 

   Že dolgo  si želim na to goro iz druge smeri, iz Zajzere.  Obiskali smo jo že večkrat, ampak vedno iz  sv. Višarij.  Od tam sam pristop na Kamniti lovec ni preveč zahteven, tudi  ne zamudiš se dolgo.
Zajzera!
 Parkirni prostor je še prazen, čeprav nismo preveč zgodni.. Pozna se, da je dan kratek in je zjutraj dolgo tema. Prečimo most čez prodišča Zajzere in  sledimo markacijam.
 

 
V  gozdu se potka kar naenkrat izgubi. Veliko je podrtega drevja in se steza  na desno ne vidi . Tam je postavljen možic, zraven   na drevesu  je tudi markacija. Nadaljujemo po potki, ki je polna ovir in je potrebno čez ali spodaj malo potelovaditi. Nič hudega.

 
Prišli smo na sedlo Prašnik. Tam je  nekaj smerokazov, ki so videli že boljše čase,
 razmajana klopca in megla.
 


 Ne vem odkod se je zopet privlekla. Zadnje čase me pa res povsod spremlja. Ampak danes me ne moti. Veselila sem se te poti in tudi megla mi ne bo vzela  veselja. Mogoče se bo na vrhu premislila in bo dala prostor soncu. Pot iz sedla navzgor je čudovita. Mehka, brez kamenja in korenin. Kot bi hodil po preprogi. Včasih jo polepša še sneg.  Dobiš tisti občutek, da bo kmalu november
in v visokogorju sneg.
 Menjavajo se odtenki beline in sivine. Na trenutke se celo pokaže kakšen vrh, kakor bi se megla igrala z nami. "Kaj pa mi morete, tukaj sem jaz glavna". Ja, nič ne moremo. Nadaljujemo proti vrhu. Tam zgoraj nad skalovjem se pokaže modrina neba.  Bo, sonce bo, upam.

.


 
Smo že mimo prvih jeklenic. Pot je kopna.
Pričnemo se vzpenjati po skalovju proti vršnjemu delu gore. Tam pa je kar nekaj snega. Na nekaterih mestih je  pomrznjen. Varovala so res zelo ohlapna, ampak v veliko pomoč. Brez njih meni  verjetno ne bi uspelo priti na goro. Mogoče gor še, nazaj pa sigurno ne.



 
Na samem vrhu sije sonce in vodja ujame v objektiv čudovito glorijo.  Visoko se dvigajo vrhovi nad morjem meglic. Le Mangart in Jalovec se ne pustila omrežiti. Na trenutke se zdi, da se bo megla prelila kar čez nas, ko sedimo spodaj pod skalo in iščemo zavetje pred vetrom. Privoščimo si malico. Proti Višarjem se nič ne vidi. Pa je vseeno lepo. Uživamo v pogledu na meglice, ki nenehno spreminjajo pogled pred nami.
 








Pripravimo se za odhod. Nataknem si male dereze in ni mi žal. Navzdol gre hitreje in lažje kakor sam vzpon. Spodaj prečimo še gruščasto grapo in prične se stezica, ki dopušča tudi kakšen pogled naokoli, ne da bi se pri tem spotaknil.



V dolini se že vidijo prodišča Zajzere.
Sonce je  vedno lepše in še pred sedlom je pregnalo meglo. Viš, Veliki Nabojs, Montaž in gore okoli njih dvigajo proti nebu svoje mogočne vrhove. Kako dobro dene tak pogled. Kar  topiš se, pri srcu je lepo in bi kar stal in občudoval.

 





 
Smo že mimo sedla. Približno polovico poti je že za nami. V daljavi se  vidi Poldašnja špica, ko gremo mimo stare lesenjače na zapuščeni planini..




 
 Pa zopet malo telovadbe in  smo skoraj pri avtu. Tam visoko zgoraj se sonči naš Kamniti lovec. Tudi ostale gore nad dolino Zajzere  so  ovite v rahlo tančico,  ki jo naredi sonce,
ko jih ogreje s svojimi žarki.
 Lepo mi je!






.

 

petek, 7. november 2014

18.10.2014 Storžič



      Na Storžič - 2132 metrov visok vrh


   Že ponoči se sliši škrebljanje dežja po strehi. Ko vstanem  je vse  tako čudno. Sicer je še tema, ampak na nebu ni nobene zvezde. Ko se z Iro sprehajava  ob "štreki," nič ne škropijo z neba. Prišel je čas za odhod. Na avtocesti  so že začele polzeti dežne kaplje po vetrobranskem steklu.
" O zlomka, spet ta dež", se potiho jezim. Ko se nam v Tržiču pridruži  vodja pove, da je bilo v Ljubljani čisto v redu.

Zavijemo proti Lomu pod Storžičem in naprej proti domu. Tam se je že zdanilo in ni nas preveč razveselil pogled v nebo. Rosilo je.  Kaj pa zdaj? Ja naprej.  Ni mi všeč, da se  v takem vremenu vzpenjam po skalah. Še dobro, da gremo čez Škarjev rob. Skozi Žrelo bi bila pot še težja.



Megla nas je zvesto spremljala skoraj do vrha. Skozi gozd in ruševje je še nekako šlo. Potem pa je bila pot zelo spolzka. Skale in prst in vse je bilo zelo mazavo. Nič prijetna pot. Ostali so že daleč pred menoj. Včasih se pokaže kakšen utrinek iz megle. .. . Čakam nanje. Ko  se je prične  skalovje in jeklenice, je bolje. Se vsaj lahko kam primem in potegnem navzgor.
 
 





Križ na vrhu Storžiča se običajno vidi že daleč spodaj, danes pa se noče pokazati. Čisto pod vrhom ga zagledam, obsijanega s soncem. Saj komaj verjamem. Pred mano so imeli srečo, vodja je ujel dvojno glorijo v objektiv. 
 
 


  Tudi jaz sem že na gori. Ne mudi se mi. Saj ne bodo takoj odšli.  Glorija pa me ni čakala. Samo še bled odsev je bil spodaj pod skalami. Nič hudega, bom že dobila "fotke."
 


 Kar nekaj se nas je nabralo na vrhu. Prihajajo tudi po grebenu, po poti skozi Žrelo in iz Kališča.  Sonce je prijetno grelo,  postalo je že prav vroče. Povsod naokoli pa je bila  megla. Najbolj so se videli Grintavci, pa Kriška in Tolsti vrh in vrhovi Julijskih Alp.
 Ja, na vrhu je lepo.






. Počasi se pripravimo za odhod. Vodja je šel proti Jezerskem, dela SPP, mi pa po isti poti nazaj v dolino. Vsak po svoje, jaz precej zadaj.  Veliko ljudi se je šele vzpenjalo skozi meglo. Križ tam zgoraj se je že davno skril. Spodaj v ruševju pa je  sijalo sonce. Megla se je razkadila.
Pokazale so se vasi v dolini,  tudi dom pod Storžičem.
 



 Spodaj, blizu doma imajo na skali plošče z imeni ponesrečenih v gorah.
 Lep spomin.



Čeprav je na vrhu sijalo sonce, mi ta izlet ni prinesel tistega  veselja, ki ga občutim po obisku v gorah. Megla in zelo spolzka pot sta mi ga odnesla.
Pa drugič....