Erjavčev rovt - Kepa ...

 Namesto čarobnega jutra rahlo rosi...

 

 

 in gore so temačne, ko se peljemo skozi Dovje. 

 

 

 Po mokrih skalah  ubirati korake, ni preveč varno. Pri  sotočju potokov Žaklja in Mlince  začnemo naše potepanje. Vreme se malo umiri in kažejo se prve zaplate  jasnine na nebu. Nekaj časa hodimo še z lučkami, saj se stezice vijejo skozi gozd. Spodaj se v  mraku vidi koča na Erjavčevem rovtu.  Hitro smo pri  lovski koči na Brvogah.

 

Nadaljujemo skozi gozd, med drevjem se občasno  vidi Dovška Baba.

 

 

 Tudi Julijci obsijani s soncem kažejo svojo lepo podobo.

 

 

 Na Koritcu prečimo ograjo,  potka nas vodi levo mimo  studenčka. 

 

 

 Stezice so luštne.

 

 

 Vse pogosteje se razkazuje Dovška Baba in na drugi strani gorati lepotci Julijskih Alp.

 

 Na grebenu smo in spodaj je polno gamsov.

 

Visoki Kurjek in Lepa Plevelnica samevata.

 Razgledi so čudoviti, nočni dež je pregnal meglice. 

 

 

 Stezice in potke se vijejo po ozkih grebenčkih.  Grušč, pesek, skale, stezice se kar vrstijo. Pred nami se že dalj časa razkazuje Gubno in visoko pod vrhom vodi naša potka.

 

 

 Nazaj grede  ga obiščemo, če bo vreme. Pred nami je globoka skalnata grapa in  varovala.

Pospravim palice in si nadenem čelado.

 

 

 Skale so  krušljive. 

 

 

 

Kratek spust po varovalih,  še čez ozek greben in  stope na desni.

 

 Pa spet nekaj metrov varoval med skalami.

Povzpnemo se na vrh in pogled nazaj,

 

  in pred nami je zopet luštna stezica.

 

 

 

  Še kakšno rožico poslikam  in doma ugotovim, da so kapljice padale na objektiv in na modrem nebu imam vse polno pik. Občudujem Julijce, prekrasni so.

Od Pokljuških gora do Montaža je vse na ogled. 

 

 

Na grebenu Kepe (2143) se že vidi križ.  Skale so strme, potka je speljana  skoraj naravnost.

Še malo varoval. 

 

 

Pa smo zopet na potki, ki se nadaljuje v skalovju. Spodaj  globoki pogledi, nad nami skalne pečine.

 

 

 Kepa prihajamo.

 

Križ  se  že vidi.  Kar nekaj obiskovalcev je že na vrhu. 

 

Tudi iz  smeri Jepce se  vzpenjajo ljudje. Povsod je lepo, kamor pogledam.

 

 

 Malicamo pa nobene kavke, čudno. Še fotka za spomin. 

 

   Vračamo se po poti vzpona.

 

 Še na Gubno ( 2035) se povzpneva z Marjano, kar po pobočju.

 

 Milan nima te želje. 

 

 Spustiva se nazaj na potko in pri Lepi Plevelnici smo pri kraju gorske poti.

 Sledijo stezice proti dolini.

 

Pred nami so razgledi na Očaka in sosede.

  

Mimo lovske koče. 

 

 

  Na Erjavčevem rovtu se nekaj dogaja.

 

 

 

 Balončki so ob poti in pri  sotočju Žaklja in Mlince je veliko avtomobilov.

 

 

 Čudovit dan, pristop na Kepo iz te smeri je zanimiv, vsega  je po malo.

 

 

 V družbi sončka in prijateljev  je potepanje še lepše.

 

Živimo samo zato,

da bi odkrivali lepoto,

vse drugo je oblika čakanja.

/ Kahlil Gibran/

Opisi poti...