Dvatisočaka nad Krmo-Pokljuške gore
Ko v jutranjem soncu
planine žare,
v višave sinje
želi si srce-
tam gor na planinci
pozabiš skrbi
tam srce tvoje v tihi sreči zažari..
/Ljudska pesem/
Zjutraj je že dolgo tema, šele ob šestih odpeljem z Jesenic. Na Brda ali Debelo peč se podam, ne vem še kam me bo vodila pot. Pri Rupah je moje izhodišče.
Cesta mimo Kranjske doline in planine Zajavornik je v dokaj dobrem stanju. Le kakšni udarni jami se izognem. Sonce žari skozi smrečje, ko obiram korake mimo spomenika NOB.
Zamišljena stopam po gozdni potki. Ne vleče me preveč v hribe, noga me boli. Sem zadnjič malo pretiravala s sestopom. Osamljeni svečniki kimajo ob poti, lepe jesenske rože. Je že hladno zjutraj in rokavi pridejo prav. Šele pri klopci malo pod planino se ogrejem, da lahko slečem srajco. Še zadnji ovinek in vidim hiše, na Lipanci.
Mrežce, Lipanska vrata, Lipanski vrh, kraljujejo nad planino. Spodaj je planina Zajavornik.
Blejska koča se pokaže, ko se dvignem na hrib.
Prva strmina je za mano, po lovski ne grem. Je trava tam visoka in stezica slabo vidna.
Skulptura ob potki, lahko si zamišljaš marsikaj.
Pri drugem smerokazu se odločam, kam naj grem?
Na Brda se povzpnem danes.
Vedno le sestopam s te strani. Strmo se vije stezica. Počasi se dvigam, ustavljam in gledam naokoli. Spomini se potepajo z mano, da je ruzok še bolj težak. Odganjam slabe, pa mi vedno znova prečkajo pot. Le misel nate bučka jih prežene.
Zvonček cinglja, ko se vzpenjam po najinih stezicah.
Na razcepu sem, levo vodi potka za Krmo, Lipanski vrh in naprej na Mrežce. Desno se vije stezica pod Brdom. Moja pa se začne strmo vzpenjati po pobočju.
Gore, vedno več jih je na ogled. Stopim na rob skalovja, vrh nad Rdečim robom 1956 metrov visoko, piše na zemljevidu. Krasni so razgledi. Od Pokljuških gora pa vse do Macesnovca. In zadaj se že kaže veriga vrhov, do Vrtaškega Slemena.
Na Debeli peči je nekaj malega obiskovalcev.
Še malo in sem na vrhu. Brda, 2008 mnv šteje.. Krasen vrh, ki skoraj vedno sameva.
Razgledi so čudoviti, na vse strani.
Ne zadržim se dolgo in se spustim po skalnati potki navzdol.
Na Okroglež ne grem, čeprav je ob poti.
Nadaljujem proti Debeli peči. Rožic je bolj malo.
Višje se vzpenjam, lepši so vrhovi strmih gora. Le dva pohodnika sta na vrhu, nekaj jih je že sestopilo.
Malo poslikam, dobim še svojo fotko in se pozabim vpisat v knjigo, nič narobe.
Proti Stolu so le obrisi.
Vsedem se na skalovje, malo stran od vrha in pomalicam. Nekaj pohodnikov se vzpenja po gruščastem delu.. Ne sedim dolgo, noga me boli in začnem sestopati.
Še malo pa bom pri odcepu za Brda.
O, kaj vidim? Oči se zaiskrijo, veselje me prevzame. Ira, enaka kužika je Kari, iste barve, kot Ira v prvih letih. Velike očke gledajo vame. Ne pusti se božati in tudi fotografirati ne. Isto je počela Ira. To pa je veselje. S Stražišča sta, pa jo ukaneva, da pogleda gor.
Jaz ji dajem frolice, gospodar pa jo slika.
Ti ljubica mala, kako si lepa. Isto hodi povsod z družino, kakor se je potepala Ira z nami.
Hvala obema, polepšala sta mi dan.
Še jih srečam pohodnike, iz iste družbe so.
Veselje mi je naredila kosmata bučka, lepo mi je pri srcu.
S pogledi se poslavljam od gora, jih občudujem.
Korak je še bolj boleč, pri duši pa mi je lepo. Veliko jih še srečam, bližje sem Lipanci več jih je.
Koče že vidim.
Spustim se na cesto in skozi gozd do avta.
Po GPS sem prehodila dobrih 10.00 km, hodila s postankom 5.45 ure in naredila okoli 720 m višincev.
Po GPS sem prehodila dobrih 10.00 km, hodila s postankom 5.45 ure in naredila okoli 720 m višincev.
Je moralo tako biti, da sem srečala Kari. Lepo je bilo, naj bo še kdaj tako.
Kadar se pojavi veselje
mu moramo odpreti vrata in okna,
ker nikoli ne pride
ob nepravem času.
/Arthur Schopenhauer/
