Je rekla teta Pehta....
in odpraviva se z mojo Iro po rož'ce na Obranco.
Na klancu vrh Poljan - Kočne, začneva najino potepanje.
Tam je oznaka za pohodniško pot.
Komaj stopiva v gozd že zagledam šotor in kolesa.
Tiho greva mimo, da jih ne zbudiva. Le malo naprej se mi smehlja lepa gobica, marela.
Samo na fotki jo vzamem s seboj. Pot se strmo vzpenja in za skalovjem
se pot odcepi desno, za Poljansko Babo.
Hitro sva tam in vsa temna izgleda kot okamenela princeska.
Žalostno sklanja glavo in razmišlja zakaj je tako sama.. Malo pokukam izza skale,
tudi na vrh plezajo.
Pritrjena so sidrišča in vpisna knjiga je v valju.
Nadaljujeva po poti, vmes se občasno kažejo razgledi.
Na ravnici so smerne table, na Obranco greva.
Stezica v gozdu se prevesi in sva pri vratih planine.
Živino že slišim.
Komaj stopiva na jaso že hitijo k nama osliček, žrebe in za nameček še zvedava krava.
Osliček voha Iro, ta se prestraši in se suče naokoli. Z eno roko božam žrebe po gobcu, z drugo vlečem Iro stran od oslička in obenem glasno mirim kravo. K sreči me ta uboga. Kar malo pester umik mimo te zvedave trojke. Pri spomeniku padlim partizanom je nova ograja.
Še malo pa sva na vrhu Obrance. Nekaj razgledov je, Blejsko jezero ne vidim prav pogosto.
Še k pastirski koči pogledam, lepa je z zeleno streho.
Omamno diši okoli mene, žlahtne vonjave po medu se širijo čez pobočje proti vrhu.
Rumeno cvetje prave lakote diši, vse polno jo je.
Tudi beli cvetovi rmana so vmes
in rdečeroza obarvana dobra misel.
Le šentjanževk ni, rumeni cvetovi so že rjavi in obleteli. Rože so že od nekdaj spremljale ljudi.
Že njih imena marsikaj povedo.
Še navadni čistec je med njimi
Pogled na pašnike posute z različnim cvetjem je pomirjajoč. Ne upam pustiti Ire same pri klopci.
Skupaj nabirava rožice. "Rožica med rožicami," ji govorim na glas ko jo vlečem za sabo.
Vsakih po malo naberem, da bo za čajčke čez leto. Občudujem cvetove, ki je vsak zase prava umetnina. Navadna smetlika je tako krhka in lepa.
Le kaj se menijo med seboj, ko se vzpenjava med njimi. Ko bi jim znala prisluhniti.
Za različne zgodbe poskrbijo rože. So nekaj čudovitega. Še doma uspevajo lepše, če se pogovarjaš z njimi. Vzpenjava se proti vrhu, križa na drevesu ni več. Na klopci med rožami si narediva počitek.
Lepo je na planini. Lipovo cvetje še nima omamnega vonja. Malo počakava, potem pa po drugi strani, mimo zalega klobučka in mogočne lipe odideva proti najini potki.
Živina se drenja na kupu v senci dreves in počiva.
Le zvedavih konjičev ni videti. Sva že izven planine in Ira zopet počasi ubira korake.
Mimo cvetočih ciklam,
s pogledom proti Koroški Beli.
Pa sva pri cesti, skozi drevje vidim dolgi tovornjak s prikolico. Gledam, nič se ne premika, stoji na vrhu klanca.
Okvara, pravi šofer in spodaj na avtocesti iz Bl. Dobrave je nesreča in na Rečici se vije kolona vozil proti Bledu. Čuden je ta 13. julij, zmešnjave povsod. Najina pot do doma se je zavlekla,
toda imele sva se lepo.
Poleti se pesem sama poje...
/ William Carlos - Williams/
Ni komentarjev:
Objavite komentar