Mala Golica, Ptičji vrh, Svečica, Veliki vrh - cvetoči raj.
Malo čez peto zjutraj že vozim proti Križovcem.
Parkiram na spodnji poti in nadaljujem po strmem kolovozu.
Nebo je čudovito, ko pridem iz gozda.
Pusti Rovt, globoki jarki so zvoženi.
Meni je ljubše, ko ubiram korake po mehki stezici poleg ceste. Levo ali desno?
Uberem jo levo, proti sedlu Suha.
Bele princeske se klanjajo v jutranjem vetru.
Vzpenjam se proti Mali Golici.
Po sredini je že uhojena steza. Beli cvetovi povsod kamor se uzrem.
Listje je malo ožgano od mraza in snega, cvetje pa širi omamne dišave daleč naokrog.
Gledam kočo pod Golico in Julijce spredaj.
Igra svetlobe.
Vzpenjam se do začetka grebena Krvavke.
Vmes je še suha trava, pazim na cvetje in potem sestopam nazaj.
Pa se prismeji okoli smrečice Martina. Znana mi je, kmalu ugotoviva kdo sva, saj sva se že srečali. Vesela sem jo in malo poklepetava.
Martina odbrzi v strmino grebena Krvavke, jaz pa stojim in opazujem čudovito naravo.
Misli mi tavajo nazaj, pa sem spet tukaj bučka moja. Na najinem travniku Ira, polnem belih princesk. Veliko jih je to leto, še pod Krvavko cvetijo. Cvet pri cvetu in gore v daljavi, lep je najin travnik.
Prihajajo pohodniki, fotoaparati škljocajo. Spustim se proti sedlu Suha,
ptiček zbegano skače po travi, s hrano v kljunčku.
Nadaljujem po markirani potki skozi gozd.
Bližam se Ptičjemu vrhu, še na greben se povzpnem in kmalu sem tam.
Ptičji vrh, mejni kamen 270 in
krasni razgledi na Golico, Hruščanskem vrhu, Kepi, Mežakli, Julijcem..
Vrhovi so zamegljeni, Struška je vsa temna, le Pusti Rovt se lepo vidi.
Narcise v šopkih me spremljajo ob stezi.
Spustim se po grebenu proti sedlu Kočna.
Potem pa navzgor po srednji poti do Belske planine - Svečice.
Ljudje že fotkajo po skalovju.
Čudovite barve gorskega cvetja se prepletajo.
Vse cveti: encijan, avrikelj, Zoisova vijolica, zlatica, narcisa in še kaj.
Tudi tu se opazijo sledovi mraza, na listju in cvetovih.
Pa ne na vseh veliko je lepih, ki žarijo v skalnih razpokah.
Še veliko jih bo, avriklji pri napajalniku so še mičkeni in levi greben nima veliko cvetja.
Naj grem na Veliki vrh ali planino Seča, spet ne vem?
Veter piha in oblaki nad Struško so nekam sivi.
Lezem za cvetjem in po potki ubiram korake navzgor.
Grem pa na Struško.
Imam VELIKO srečo.
Ustavim se, opazujem oblake in slišim sikanje pod nogami.
Pogled mi zdrsi proti čevljem. Mimo njih se plazi črni gad in hiti v ruševje. Hitro ga fotkam, ujamem le zadnji del.
Le malo je manjkalo in še zavihane hlačnice imam. Na travnati stezi z malo kamenja, ga nisem pričakovala. Potem pa bolj previdno naprej. Ujamem sonček v modrini neba.
Razgledi so čudoviti, le gore so zamegljene.
Ruševje je še vse poležano od snega in prebijam se skozi močne veje, pod njimi je steza. Večkrat moram poiskati drugo pot, mi bojevniki ne popuščajo. Sneg in oblački, lepo.
Nad Struško so še posebno lepi in zanimivi. Vedno drugačni kamor pogledam. Za trenutek jasno nebo, ki ga hitro zakrijejo figure, vse najdeš v njih. Na vrhu sem, skrinjice ne morem odpreti mi je zmanjkalo moči.
Zoisove vijolice cvetijo v šopkih, pa spomladanski svišč, drugih rožic še ni veliko na tej višini.
V ruševju slišim glasove, nikogar ne vidim. Pomalicam, hočem malo popiti, pa je torbica s pijačo ostala nekje med ruševjem. Še sreča, da imam še eno flaško. Spustim se po uhojeni poti. Večkrat prečim snežišče in sestopim nad pastirsko kočo Svečica.
Fotografiram, lepo cvetje je v bližini koče.
Slišim znane glasove, moji znanci, pohodniki so pri koči.
Vesela sem jih. Malo poklepetamo, naredimo eno skupno, glavni pa fotka.
Odpravimo se v dolino, jaz po spodnji cesti, oni po srednji poti proti Kočni.
Pri zaprti rampi sta dva avtomobila, tudi na Pustem Rovtu jih je nekaj. Vse žari, regrat cveti.
Tudi to je lepo. Veliko jih srečam, ki uživajo v lepem dnevu. Spustim se po kolovozu.
Prijetno hladna, zakrita z zeleno zaveso gozda je moja pot.
Pa sem pri avtu, še zvonček potresem, da prijetno zacinglja.
Po GPS sem prehodila slabih 15.00 km, hodila s postanki 6.50 ure in naredila okoli 1100 m višincev.
Krasen dan in čudovito potepanje je za mano. Je bilo pa kar malo naporno.
Danes sem nanizal biser,
biser na ogrlico življenja,
biser biserov veselja,
drobno,
lepo,
svetlo kroglico.
Hvala vam, prijatelji,
zaradi vas vseh -
mi je bilo lepo.
/ J. Medvešek - Zaradi vas/
Majda, sem spet s teboj hodila. Lepo, lepo ... Žal so mi letos narcise ušle, le nekaj malega mi je bilo dano videti takrat, ko sem bila na Belski planini. Uživaj in srečno še naprej.
OdgovoriIzbrišiTudi jaz se sprehajam s teboj, ubiraš letos hude potke. Imej se lepo!
OdgovoriIzbriši