sreda, 19. junij 2019

Po zimski gor, čez Savske dol - Golica

Golica Golica, prihajam. 


Pa ne sama, tudi Blanka gre z mano.


 Malo čez peto zjutraj, se odpeljeva z Jesenic. Avto pustim na parkirnem, v Planini pod Golico. Nadaljujeva po cesti do Korelnovga rova in se vzpenjava po markacijah.


 Mimo slapa Bašar, pa do tovorne postaje.


 Pot je lepa in dobro označena. 





 Blanka gre prvič in ji malo popestrim vzpon. Greva po zimski, da okusi malo skalovja. 


 Strmina je huda po tej poti. Dva para naju prehitita. Sva kot radio "Gorje," daleč se slišiva.



 Pa sva pri skalah. 


Pokažejo se gore in Golica. 


Naju pa čaka prečenje. Hodim pred Blanko in namenoma ubiram korake po stopah, čeprav je spodaj del steze. Saj gre, skale so suhe in varoval je dovolj, za varen korak.




 Streha koče pod Golico se že vidi 


 Nekaj rožic je ob poti, nadaljujeva po stezici, ki se malo spusti in potem zopet vzpne.


Kmalu sva pri novi klopci.


V bližini koč je vedno več takih klopc, za zaljubljence. Lepo je sedeti, ampak je treba nadaljevati.
V kočo stopiva pozdravit Katarino in Dragico. 





Pripravljata hrano za številne obiskovalce. Še fotka za spomin,  pa se posloviva.







Hodiva po poti, ki se vije v okljukah proti vrhu Golice.  Nekaj se jih že vrača. Še malo in sva pri el. pastirju. Ta huda strmina je za nama in polagoma se vzpenjava proti vrhu.




 




 Golica, za trenutek sva sami, pa ne za dolgo. Pogledi proti Julijcem,  spomeniku Alojzija Brinška, sosedom, vse je nekam zamegljeno. Na klopci si privoščiva počitek in malico. 


Že prihajajo, skupina. Pomalicava, malo pocrkljam  kosmato bučko, spominja me na najine vzpone, Ira. Še malo nadaljujeva po grebenu, da se v daljavi pokaže Mangart in vrhovi proti Kepi.



Potem pa sestopiva proti sedlu. 









 Sledi vzpon čez pobočje Krvavke. 



Narcise,  dva tedna nazaj vse belo, sedaj je vse uvenelo. 
Kot, da jih ni bilo.  



Narcise so zamenjali  rožnati gadnjaki in pogačice.



Pri najinem travniku sva, bučka moja.
 Pa je vseeno lepo, skrivnostne meglice okoli vrhov. Koča na  grebenčku pod Golico in v daljavi najvišji vrh Karavank. 





Spustiva se na sedlo Suha


 in nadaljujeva po cesti do odcepa za Markeljnovo planino.

Lepa je ta  pot skozi gozd, le proti koncu je malo skalovja.



 Živina se že pase. 


Potem pa po bližnjici do ceste in čez Savske jame. 





Razen enega, že zvoženega globokega jarka, je cesta v dobrem stanju.  
Zvonček se oglaša, ko ubiram korake navzdol.


Hitro sva pri avtu, parkirišče je polno, še ob cesti stojijo.
 Po GPS sva prehodili dobrih 11.00 km, hodili s postanki 6.00 ur in naredili   870/950 m višincev.



Lepo je bilo.

Človek ne tke mreže življenja,
saj je le nitka v njej,
karkoli naredi mreži,
naredi sebi...
/Am. poglavar Seattle//

5 komentarjev:

  1. Vauuu, dobri ste gamsovki; čudovite fotke Majda...

    OdgovoriIzbriši
  2. Čudovit zapis, ki kar vabi na pot....

    OdgovoriIzbriši
  3. Precudovito je nase hribovje.Res je lepa Golica in vse kar se vidi. Lep pozdrav in se vec taksnih prehojenih lepih poti.

    OdgovoriIzbriši