Sveta Gora in Sabotin

Sveta Gora in Sabotin, izlet za spomine.

 Vse na isti dan in še je ostalo dovolj časa za obisk.

 Z avtom se lahko daleč pride. Svakinja Blanka naju povabi z Marjano, brat Milan pa je odgovoren za  varno vožnjo. Kot bi mignil smo mimo Bleda in se vozimo proti Soriški planini. 

 Spuščamo  se po ovinkasti cesti in nadaljujemo skozi  ozko dolino. Lepo se je peljati, opazovati  naravo  in klepetati.  Že vidim  kamniti most čez  Sočo. 

Ujamem ga v objektiv skozi zadnje okno. Največja znamenitost v Solkanu je ta železniški most, 

na bohinjski železnici Jesenice - Nova Gorica.

Nad reko Sočo in Solkanom pa se strmo dviga romarska božja pot na Sveto Goro. Parkiramo malo pod cerkvijo. Dolga vožnja nas utrudi in sendviči so zelo dobri. 

Sveta Gora je z veličastno baziliko, frančiškanskim samostanom, romarskim domom, duhovno-izobraževalnim središčem Tau in restavracijo biser evropske Povezovalne poti treh romarskih svetišč, kamor sodita še Stara Gora nad Čedadom in Marijino Celje na Kanalskem Kolovratu.

 Na Sveto Goro se lahko pripeljemo iz Solkana po asfaltirani cesti, ob kateri so postaje križevega pota iz leta 1991, ali pa se podamo s Prevala peš po stari romarski poti; na Goro pridemo tudi iz Grgarja in Zagore pri Plavah ( splet)

Razgledi so lepši kakor pri zadnjem obisku. Krn, Triglav, Vogel, Rodica,  gledam info tablo.

 Ni tiste jasnine, ki naredi vrhove lepe.

Ogledamo si notranjost, lepa bazilika zgodovinskega pomena.

 Gorjanska  cerkev je lepša, slišim pripombe. Tudi pokopališče si ogledamo, nekaj novih grobov je na njem.

Fige še niso zrele.

 Kam pa sedaj? Nečakinja je še v službi,  nameravamo jo obiskati. Pa mi kapne, na Sabotin se peljimo. Saj vem po kateri cesti moramo in smer mi je tudi znana. 

Ustavimo se v Solkanu na dobri kavici. 

Lep  je ta vodomet  na trgu, vedno mi je všeč. Potem se zapeljemo čez most in po cesti za Goriška Brda. Bo treba malo vprašat,  na desno moramo. Moj telefon ne najde zemljevidov, novi operater. Marjana ga ima in Blanka gleda zemljevid, garminov na pretek. Češnje zorijo ob poti in avto stoji pred hišo, tja grem. 

  Kosmata bučka me pozdravi in prikliče gospodarja..Čisto tebi podobna Ira, le barve ni iste. Prijazen domačin mi vse razloži. Na prvem krožnem  proti Dobrovi, na drugem kamnitem pa  za Plave in za kočo na levo. Zvozimo krožišča pa smo pred oznakami: levo lovska koča, desno Sabotin.  Zavijemo za kočo in kmalu je jasno, da  ni prav. Makadam je mora biti asfaltirana cesta,  vse do vrha.. Smo zvedave sorte in se odpeljemo naprej do lovske koče. Na lepem kraju stoji je pa zaprta. Oznake za peš pot za Sabotin so poleg.  Odpeljemo se nazaj do tabel in nadaljujemo po asfaltirani cesti.  Malo se dviga ta cesta, bolj se spušča,  tak je občutek. Pa se pokaže naša koča in parkirišče je le par korakov nižje. 

Pa smo tu, vsi veseli in dobre volje. 

Brat obuja spomine na služenje vojske, ki jo je preživel tu v bližini. Marjana,  ker bo po dolgem letu okrevanja zlomljene noge prvič stopila na en vrh. Blanka  še ni bila tu,  meni je pa všeč Sabotin. 

Malo se razgledamo  naokoli, potem se povzpnemo proti grebenu, Pot Miru je to.

Rože cvetijo in razgledi na Sočo in Sveto Goro nas spremljajo vse do vrha Sabotina. 

Ni veliko hoje, malo pa je.

 Do kavern se ne spustimo me  kliče nečakinja, da je že doma. 

 Nazaj gre vse hitreje. Ustavimo se pri barikadah z napisom Slovenija. Lepi so razgledi.

 Nadaljujemo po cesti, še malo zaštrikamo in smo pri nečakinji. 

 Ura hitro teče nič ne reče, treba bo nazaj, smo še daleč.

Vračamo se skozi Bovec in čez Vršič imamo namen. Svinjak je že blizu, motoristi nas prehitevajo, veliko jih je. 

 Zastoji so na vršiški cesti, rešilec nas je prehitel že v dolini. Nesreča, nekaj jih obrača, greva z bratom  pogledat, če bo treba čez Predel. Motor je prislonjen ob škarpo. Ponesrečenca ravno potiskajo v rešilca, sedi  na vozičku.  Kmalu bo promet stekel.

 Veliko motoristov čaka pod ovinkom, avtomobilov je bolj malo.

  Promet steče in kolona se hitro krajša.  Na Vršiču se za trenutek ustavimo, potem pa nadaljujemo skozi Mojstrano do Krnice.  Ura je že pozna in zmanjka časa za Psnaka.

 Po GPS smo se vozili in malo hodili od Jesenic do Jesenic  346 km.

 Bilo je lepo in zanimivo, hvala žlahta.

Pride čas,

 ko zmanjka časa...

Nič nazaj nas ne pripelje,

ne denar, bogastvo, želje,

niti jok, ne hrepenenje...

Pride čas,

ko zmanjka časa...

Ko se ura naša ustavi,

ko odidemo za vedno

in smo le še gnoj v naravi...

Krog se pač tako končuje...

Danes so sekunde mera,

jutri večnost nam kraljuje!

/J. Medvešek - Pride čas/