Grančišče v zelenju - Aljaževa pot

Grančišče v ranem jutru, po Aljaževi grem. 

 Ko me zagrabi je najbolje, da takoj uresničim. Drugače  je vedno več pomislekov in čejev in nazadnje ni nič iz tega. Parkiram pri Planinskem muzeju in se odpravim po kratki poti, proti ferati.

 Zaprta bo 15.6. dopoldne, berem na obvestilu.

 Vem, da je pred dnevi deževalo in  zemlja je lahko še mokra.  Varovala so že  na začetku steze, za lažji pristop v skale.

 Mojstrana še spi, ko opazujem hiše med zelenjem. Sonce se prebija skozi jutranje meglice in vas je obdana s  čarobno svetlobo.

 Še nekdo se vzpenja, tega bom pa že prehitela. 

Nadenem si pas in čelado in v skale. 

Mimo lojtrce za rdečo ferato, pa po skalah med zelenjem.

 Veliko je prsti, pa ni pretirano mokra, lepo se hodi. Pazljivo se vzpenjam, fotografiram hiše spodaj. 

Včasih si malo oddahnem. Je kar nekaj točk, kjer se moram pošteno pretegniti, da lahko nadaljujem. Skale so suhe in iščem oprimke, tudi kakšna korenina prav pride. Vsakič je malo drugačna, uhojena od številnih plezalcev.

 Večkrat se modra in rdeča združita in nekaj časa sta skupni, potem pa zopet po modri. Nikogar ni, sama se v skalovju. 

 Že mislim, da sem na vrhu, pa je še en malo težji del. Potem se bližam zaključku ferate.

Bravo Majda, uspelo mi je.. Vpišem se v knjigo in nadaljujem do klopce in info table.

 Vrhovi Karavank so  zamegljeni,

  tudi Macesnovec, Rjavina, Triglav, Stenar so slabo vidni.

Spustim se po severni strani, nad pečinami Grančišča.

V začetku spusta je nekaj podrtih dreves. Zvonček se oglaša,  po skalnem delu poti. 

  Pri KOOP- u  ni videti odpadkov.

Sestopim na cesto in nazaj mimo hiš, do muzeja.

Pogled na Grančišče,

 zanimiva ograja.

 Po GPS sem prehodila slaba 2.5 km, hodila 2.00 uri in naredila okoli 200 m višincev.

 Lepo je bilo!

Sonce sije na sive robove,

ki jih poljublja jutranji hlad,

te sive ostrine, te proste vrhove,

te imam rad...

/Srečko Kosovel/

Opisi poti