Na Hruščanski vrh in Dovško Babo, greva z Marjeto.
Jutro je hladno in dan bo lep. Sonce že riše zlate lise po Rogarjevem rovtu. Narcis ni več, le posamezni cvetovi krasijo visoko travo.
Strmina kolovoza me hitro ogreje in nahrbtnik se polni. Za plotom jo ubereva po slabo vidni stezici, ki se kmalu spremeni v luštno pot.
Višje sva več je cvetja.
Tudi šopki narcis se klanjajo med njimi.
Bližava se grebenu, pohodnica je pred nama.
Na novo je napeljan el. pastir, trese. Ni več lesene stopničke za prehod. Stare žice so skrite med travo in hitro se lahko zapleteš vanje. Na grebenu sva in pokažejo se naše lepe gore.
Ni razgledov, tudi proti Jesenicam in Stolu je vse zamegljeno.
Še Dovška Rožca se slabo vidi. Je pa modrina po travi, encijani cvetijo.
In pogačic je veliko, le cvetovi še niso odprti. Proti vrhu se vzpenjava, veter je vse močnejši.
Piha, naj odpihne te meglice, ki zakrivajo razglede.
Saj, za hodit ni slabo. Mimo sv. Izidorja do klopce greva. Žice so tudi s spodnje strani.
Pogled mi uhaja proti Koprivnjaku, pa bo predolga, če greva še tja.
Dovška Baba, Gubno, Kepa, Klek, Golica, vse je na ogled.
Kratka malica v mrzlem vetru, še nekdo prihaja. Tanja, ugotovim kasneje, srečali sva se lani nad Lipanco. Ubirava korake z Marjeto po grebenu in opazujeva vrhove in doline. Nebo je porisano na vse strani. Ob najini potki je lepo. Encijana in spomladanskega svišča je veliko. Tudi kakšno drobno cvetje je med njimi.
Ljudje so na stezi, el. pastirja montirajo, na tistem ozkem delu grebena.
Včasih je bila stopnička za prečenje. Te strese in zgrmiš v prepad, ravno tam je enosmerna.
Pri sosedih je kolona na cesti, pred predorom.
Na Dovški Babi sva, znanki Tanja in Milena sta že tu.
Še se vzpenjajo, razgledi so lepi. Prijazen mladenič naredi nekaj fotk.
Če bi lahko poletela kot ptica...
Tanja odhiti nazaj po grebenu.
Me pa se spustimo do pastirske koče, na Dovški Rožci.
Milena odhaja na Borovje, z Marjeto nadaljujeva po potki čez pobočje in nazaj na Hruščanski vrh.
Veliko resja je spomladi po tej poti, toda nama je že odcvetel..
Povsod so napeljane nove žice za el. pastirja.
Še zadnji vzpon in sva pri Izidorju. Na Koprivnjak pa drugič.
Sv. Izidor..
Malo posediva na klopci, potem se spustiva še proti sedlu Rožca.
Veliko Avstrijcev se vzpenja. Čuden je občutek, kot bi bila potka ograjena. Na eni strani so stari stebrički in žica vsa temna leži po stezi. Na drugi strani pa novi stebrički in nova žica el. pastirja. Meja med Avstrijo in Slovenijo, po pastirsko. Marjeta se jezi na žico, spotika se vanjo. Res je treba paziti, da se ne zapleteš. Pred nama je Klek, prijeten vrh.
Za njim pa Golica, helikopter je na gori, nesreča.
Spustiva se med cvetočim regratom proti Mokotovi bajti..
Ljudje so tam, ne ustavljava se. Sestopiva po stezicah na Hruščansko planino.
Živina se pase, veliko teličkov je med njimi.
Še po razdrapani cesti in sva pri avtu.
Mislim nate Ira moja, vse te potke so najine. Pa je že leto odkar si odšla, za vedno. Le tvoj zvonček se oglaša, ko se potepa z menoj. Vedno si z mano, visoko nad oblaki.
Po GPS sva prehodili 11.00 km, hodili s postanki 6.20 ure in naredili okoli 9oo m višincev.
Lepo je bilo!
Ujete so želje,
za vse so predpisi,
srce pa mi pravi:
Ne bodi, kar nisi!
Vsi hodijo v vrsti,
jaz grem pa po svoje -
brez veze, brez veze,
pa vendar lepo je...
Ves svet je izložba,
blešče se napisi,
srce pa mi pravi:
Ne bodi, kar nisi!
Vsi nosijo maske,
jaz nočem se skriti -
verjamem še v sanje,
želim še ljubiti...
/Feri Lainšček/
Ni komentarjev:
Objavite komentar