Jelenkamen - Majdag: Prednje Robičje in Slemenova špica

Prednje Robičje in Slemenova špica, na prvi poletni dan.

Jaz ljubim še zmeraj daljave

in v sanjah pripenjam si krila.

Želim si da zjutraj brez želje

se nebi nikoli zbudila...

Jutro je še zgodno, ko parkiram na Vršiču.

Sonce se ravno sprehaja nad vrhovi, da je slika vsa meglena.

Vzpenjam se po potki, alpska velesa, slečnik in drobne rožice mi krasijo pot.

Čudne so moje misli. Čakam, da grem v hribe, ko pride čas me zagnanost mine. Ko pa korak ubira svojo pot in je okoli mene čudovita narava, mi je lepo. Še sonček ujamem.

Pogledujem proti Prisanku in goram na levo in desno. Slabo so vidne.

Na prevalu sem.

Snega pod severnimi stenami Mojstrovk je še dosti. Prednje Robičje je na desni, najprej se povzpnem na ta vrh.

Vzpenjam se in pogledujem nazaj, naprej.

Vedno lepše je: Šitna glava, Mala Mojstrovka, Slemenova špica.

Nikjer drugje ni tega razgleda.

Kmalu uživam ob pogledu na Mangart in Ponce.

In naše lepe vrhove, čeprav vse zatemnjene.

Tudi Zadnje Robičje, Kumlehi in spodaj Mavrinc, so trenutno vidni. Ni dosti rožic na tej poti, le posamezni šopki slečnika so med skalami.

Na vrhu sem, Prednje Robičje in razgledi.

Lepo je!

Spomini, ja, spomini nate bučka, bodo vedno z menoj. Ni to potka za majhne tačke, pa sva jo prvič ubirali skupaj. Vpisna knjiga ni uporabna, namesto križa je le še gorjača.

Glavno, da je lepo. Prostranstva se odpirajo pred menoj, neskončnost, dolg je moj pogled. Odmislim vse težave, ki jih ne manjka in se predajam občutkom, ki polepšajo življenje.

Spustim se po skalnem grebenu, bližam se prevalu. Slišim glasove in kmalu jih tudi vidim. Pohodniki so, na Slemenovo špico grejo.

Oni po spodnji poti, mene nese pod skalovje.

Sneg, veliko je prehodov po trdem snegu. Nadenem si male dereze in korak je bolj siguren. Pod M. Mojstrovko ni videti sledi.

Drobno cvetje je ob meliščih.

Malo postanem pred zadnjim spustom. Sneg je, kot običajno, lahko ga obhodim ob robu in ga potem prečim, do zgornje stezice.

Potem pa na strmi rob gozda, doma imam na koledarju lepo sliko, macesna in Jalovca.

Le kje je ta motiv? Mislim, da sem ga našla. Narisala bom to sliko.

Spustim se po robu, na pot iz Tamarja in nadaljujem proti Slemenu.

Zaplate snega so v kotanjah. Snežena možička se mi sproti topita in razpadata.

Tudi trojka pohodnikov se vrača.

Hodim ob robu in čakam trenutek, da zagledam njegovo veličanstvo, Jalovec.

Saj ne, da ostale gore niso lepe, čudovite so. Toda pogled na Jalovec, obdan z obeh strani z imenitnimi sosedi napolni dušo.

Čakam, gledam in pričakam Majdo. Že lani sva se srečali na tej poti, le malo nižje.

Kratek klepet, fotki v slovo in vsaka v svojo smer. Ona v dolino, mene čaka vrh.

Koprive dišijo, ko se vzpenjam. Mojstrovke, Travnik, Šite, Goličica, Jalovec so na razstavi, samo zame. Mangart se je skril za Ponce, le čisto majčkeno se vidi bela kapa. V daljavi Dobrač, spredaj Tromeja, Rateče, Planica. In nad njo vrhova dva, Visoka peč in Ciprnik. Pa dolgi greben Vitranca, ki je tudi prijetna pot, le razgledov nima.

Sedim na najini klopci, Ira in občudujem te prepadne, mogočne stene, ki jih ponekod zakriva sveže zelenje macesnov.

Vračam se po spodnji potki, ni snega. Ujamem v objektiv kakšen lep motiv in pozdravim koga, ki hiti na goro.

Bližam se Vratcam in pogledam proti M. Mojstrovki, v skalovju se vidi sneg.

Preval, za trenutek postojim, opazujem čmrlje, ki preletavajo s cveta na cvet.

Potem sestopim proti Vršiču. Gore so še vedno vse zamegljene.

Težak, drugačen je pristop v snegu, če ne probaš, tega ne veš. Luštna je potka navzdol, zvonček se oglaša in veliko pohodnikov se vzpenja.

Pa sem na Vršiču, polno je avtomobilov in ljudi.

Za slovo mi jo zagodejo še ovce. Motajo se spredaj, ne vidim jih ovčice male, promet stoji. Ne upam peljati, da kakšno ne povozim, pa malo zatrobim. Počasi se pomikajo pred avtom. Ko se motorist premakne, speljem tudi sama.