Letim letim, kot ptica lebdim...

Jaz ljubim še jutra,

ki čudno dišijo,

skrivnosti v meglicah

in duše, ki spijo.

Dom je prazen in že nekaj časa mi polet v tandemu prihaja v misli. Da poletim kot ptica pod nebo in opazujem čudovito pokrajino. Malo pobrskam po spletu in hitro se zmenim. Že pred določenim časom sem na parkirišču, kjer na travniku pristajajo jadralci. Malo se sprehodim do Bohinjskega jezera. Rjava skala in vzletišče pod Šijo.

Na travniku pristajajo jadralci..

Voda je bistra, še ribe se vidijo. Kopalci že prihajajo in iščejo prostor ob obali.

Gostišče je še zaprto in krasni so odsevi na gladini jezera.

Tudi Pod skalco se vidi.

Zmenila sem se Vogar. Prva skupina že sedi v kombiju in čaka na odhod. Gledam proti Vogarju. Po času bi morali že vzleteti. Pa nič. Obračam se okoli in s hribčka malo stran od Rjave skale se spuščajo jadralci. Najprej kot majhne pikice, ki postajajo vedno večje in obrisi se že razločijo. Lebdijo nad jezerom in se obračajo proti Ribčevem Lazu. Pristajajo.

Lepo jih je gledat. O, mi je žal, da se nisem prijavila za Vogel. Poravnajo padala in jih odnesejo v kombi. Pa pristopi k meni Lucija, drobcena pilotka in mi pove, da na Vogarju ni vetra in če hočem lahko poletim z Vogla. Seveda sem za, z veseljem. Tako hitro se mi pa še nobena želja ni uresničila. Kombi nas pelje do gondole. Že prej nam Lucija razdeli vozne karte. Tam odbrzimo po stopnicah, da smo prvi v vrsti. Pa nam je gondola ravno odpeljala in čakamo naslednjo. Ljudi se je nagnetlo vse polno po stopnicah. Lucija nas vodi in ko se vrata odprejo se hitro podrenjamo v gondolo. Tudi padala zavzamejo nekaj prostora. Nekaj fotk naredim med vožnjo z gondolo.

Ko se ta ustavi zopet hitimo do sedežnice, za Šijo. Vmes mi uspe še kakšna fotka dosti pa ne, ker so zelo hitri.

S sedežnice in se usmerimo levo v klanec. Velika in Mala Rodica sta čisto blizu.

Na vrhu se pokaže vzletna steza. Mladci se že pripravljajo za polete.

Jaz ljubim še zmeraj daljave

in v sanjah pripenjam si krila.

Želim si da zjutraj brez želje

se ne bi nikoli zbudila.

Nekaj nas je, ki bomo poleteli v tandemu. Moja pilotka je Lucija.

Prvi je že poletel in še nekaj posameznikov za njim.

Lucija mi pove navodila in kmalu sva pripravljeni za vzlet. Nekam lahki sva in dva mladca nama pomagata do roba. Potem se hitro pomaknem na sedežu nazaj in se udobno namestim.

Vav, letim, kot ptica lebdim.

Dviga naju nad 2000 metrov. Vogar je že precej nižji, naju pa še kar dviga. Vse naokoli vrhovi, tudi Triglav se vidi. Krasen je pogled na vse strani in tudi v globino. Veličastno.

Visoko sva, kar dolgo se dvigava in uživava. Najlepši dan, ki mi je dan. Krilim z rokami in nogami in občudujem naravo spodaj in zgoraj.

Lucija ima polno dela, klepeta, pilotira, pa še palico s kamero drži.

Spuščava se in obračava nad jezerom. Čudovit je pogled na jezero, od Ribčevega Laza do Ukanca. Jezerska obala je smaragdno obarvana in potke okoli so lepo vidne. Zgornja in Spodnja Bohinjska dolina, pa Studor in Rudnica, lepo je. Pa sonček nama dela družbo, krasen dan..