Vrtaška planina - Peričnik...
Misli ne izbirajo kot in kam...
misli gredo, kamor jih vodi srce. /A.N./
Že dolgo me preganja ta misel in ne da miru. Nekaj minut čez peto zjutraj se vsedem na avtobus za Mojstrano. Okoli pol šeste že ubiram korake mimo Muzeja proti zadnjim hišam.
Tam se prične pot na Vrtaško planino. Da je strma bolj kakor Jerebikovec, to vem.
Ko se pričnejo majhni ovinki je takoj bolje.
Čeprav strmina ne odneha vse do prvih razgledov.
Tam sem že boljše volje. Pokažejo se vrhovi in nadaljujem naprej. Vmes poslikam še kakšno rožico, ki mi prijazno lepša pot. Sonček se vso pot sprehaja z mano in mi nagaja skozi drevje.
Lepo je. Zvončka se oglašata in mi obujata spomine na skupne poti. V Krmo se vidi in Pokljuške gore nad dolino.
Čakam rjavo skalo, tam se pot izravna.
Pa sem pri vratih in mimo tovorne. Še dvajset minut je do koče, pravi gospodar na planini.
potem se pokaže jasa in pastirska koča na koncu planine.
Pa razgledi, to. Malo se pomaknem naprej, da je vse še lepše.
Vsedem se za mizo. Pridruži se mi gospodar Stane, domačin. Ravno se je vrnil s kontrole živine, ki se pase vse do Slemena..
Ob pogovoru izvem, da lovska pot do Peričnika ni vzdrževana in je malo uhojena. Tudi nadzorniki v TNP ne želijo pohodnikov na tej poti. Dvakrat sem že prišla gor in enkrat tudi dol do Peričnika. Vem, da je na začetku zajla in stezice so zelo ozke. Malo poklepetava, pomalicam in si nataknem kolenčnike. Strmina bo huda in moja kolena niso v najboljšem stanju.
Stane mi pokaže kje se začne to moje nadaljevanje in mi da nekaj nasvetov. Poslovim se, pomaham v slovo in že ubiram korake skozi gmajno. "Gremo, gremo," si mrmram pesem.
Petnajst minut je do začetka lovske. Točno toliko potrebujem, da se povzpnem čez leseni prehod in se spustim proti zajli.
" O, kakšni razgledi," vzdihujem naglas. Pokljuške gore, Rjavina z navezom, Vrbanove, Cmir, Triglav s severno steno. Sfinga prav izstopa in zadaj je Luknja. Pa Stenar in Križ. Luknja je v bistvu Sleme tam se začne Bambergova čez Plemenice. Lahko se spustiš v Zadnjico ali nadaljuješ proti Bovškemu Gamsovcu. Veliko možnosti, če si še sposoben za take podvige.
Stezice so res kozje, ki se strmo spuščajo. Ponekod je le za eno nogo in včasih se kar izgubi. Vmes se ustavljam in fotografiram.
Trdno držim palice, da mi ne zdrsne na strmih pobočjih. "Trikrat moram cik cak čez melišča in potem pri polomljenim macesnu navzdol," se spomnim Stanetovih navodil. Pazim kam stopam in pogledujem naokoli. Ko sem že čez melišča, me prešine, te je mislil.
Še macesen počakam, stezica je res strma, za take na štirih nogah. Macesen, usta mi kar lezejo narazen.
Potem še kar nekaj časa hodim, da se potka spusti navzdol. Ponekod je zelo slabo vidna, še nizke trave jo preraščajo. Končno najdem bolj raven počivalnik, da si dobro oddahnem in odžejam. Pa še štrukeljček pojem, baterije so skoraj prazne in konca ni videti.
Povzpnem se mimo skalovja in stezica se vzpenja. Gledam naokoli nikjer nobene. Še ta je slabo vidna. Ne kaže mi drugega kot da ji sledim. Zanimivo skalovje, kot okno v sredi.
Potem se kmalu razširi. Vodi naprej in navzdol.
"Samo navzdol," si govorim.. Kmalu sem sem pri štoru in malo naprej se mi zdi da je podrt možic.
Slišim vodo in grem na rob pogledat. Peričnik je spodaj in stezica.
Že malo prej sem videla deročo vodo. Včasih je bil le hlod čez njo in je nisem jemala v mar. Ne grem do Peričnika ali koče spodaj in nadaljujem v smeri Mojstrane. Gozdna cesta, najraje bi zatulila od veselja. Kako lepo je hoditi po njej.
Cesta se kmalu spremeni v širok kolovoz. Slišim avtomobile in vem, da sem blizu ceste. Samo veselje me je, ko stojim na asfaltu.
Precej pod kočo sem prišla na cesto in do Mojstrane kaže na tabli še 5 km. Oči in dušo si spočijem ob žuborenju Triglavske Bistrice.
Teh nekaj km bom že zmogla, če sem prehodila te strmine. Mimo novih zapornic grem in počasi se pokažejo prve hiše.
Kilometrov je vse manj in v Mojstrani se ustavim v Špajzi. Paše kofetek in mrzla voda. Potem se počasi pomikam proti avtobusni postaji. Malo še počakam in okoli pol dveh že sedim na avtobusu za Jesenice. Krasna tura, vendar lovske ne priporočam, če niste še nikoli šli po njej. Strmali so res hude in stezice so ozke ali ji sploh ni. Drugače pa je potepanje do Vrtaške planine doživetje zase. In lahko nadaljujete proti Vrtaškemu vrhu ali pa še naprej do Vrtaškega in Gluhega Slemena. Vse že večkrat prehojeno. Na Vrtaško morda še grem, toda po lovski ne več.
Po GPS sem prehodila 13.00 km in naredila 843/820 višincev in spusta.
Pa sem uresničila še eno željo mojih sanj. Lepo je bilo!
Dokler imaš nekoga, ki te pozdravi, ko odhajaš
in te objame, ko se vrneš...si srečen.
/Erik Burdon/
Ni komentarjev:
Objavite komentar