Jelenkamen - Majdag: Čudovit razglednik

Travnati raj med gorami, Vošca...

Včasih je treba

poiskati

dolge, samotne,

ozke poti.

Že pred šesto zjutraj se odpeljem z Jesenic. Lahko bi se še prej, pa oklevam kam naj grem. Srce hoče telo noče, se dogaja vedno pogosteje pri meni. Krasen dan se obeta.

Parkiram pri stari karavli v Srednjem vrhu. Imajo polno materiala za popravilo ceste in je včasih zaprto.

Ubiram korake in opazujem Martuljške gore. Sonce rahlo boža njih vrhove.

Kmalu sem pri Jureževi domačiji. Gospodar oskrbuje drobnico in prehod je zaprt. Pričaka me velika bučka. Suka se okoli mene in ovohava priboljšek. Poberem ovitek in nadaljujem v strmino.

Trave so visoke in polne cvetja. Zgoraj se vidijo stare svisli.

Novo življenje poganja.

Kmalu sem v gozdu in strmini, ki dolgo ne odneha. Začetek je vedno najtežji, potem se korak nekako umiri in nadaljevanje je bolj prijetno. Brez muje se še čevelj ne obuje, mi prihaja na misel star pregovor. Čakam tisti del, kjer se pot za trenutek izravna.

Potem je še malo strmine in sem pri prvi planini.

Tisoč vprašanj,

ki so vedno s teboj,

kar tako brez razloga

in morda po pomoti

privre na plan

mnogo novih spoznanj.

Zvončka se oglašata, spet se potepamo. Še malo in zgoraj že slutim cesto.

Nadaljujem proti Jureževi planini.

Trave so visoke in rožic je polno. Grem do ovinka, tam je oznaka za Železnico. Potem nadaljujem levo po začetnem kolovozu. Hodim kjer mi je lepša pot. Še zadnje smreke, vem, za njimi se skriva planjava in čudovit pogled na ostanke karavle na vrhu Vošce.

Uživam, metuljčki se podijo po cvetovih, mi sedajo na roko in jih nosim.

Stojim in opazujem veličastni gorski svet okoli mene.

Tudi levo so prijetni travnati vrhovi. Mogoče me še tja kdaj zanese korak. Saj so mi gorati lepotci vedno bolj nedosegljivi.

Nimam se kaj pritoževat, le vztrajati moram. Pride prav malo trme. Polagoma se vzpenjam in opazujem neokrnjeno naravo. Lahen vetrič se poigrava s travo in metuljčki se podijo s cveta na cvet.

Kako lep je svet, dokler še lahko hodiš. Bližam se viharniku. Na njem je pritrjena skrinjica z vpisno knjigo.

Žalosten je pogled na ruševine. Obidem jih in se povzpnem na zgornjo planoto. Panorama je čudovita..

Kjer smo včasih počivali, sedaj gospodarijo koprive.

Jalovec in Mangart sta kot vedno čudovita. Na koncu planine se pase govedo. Lenobno počiva in uživa. Pri sosedih se skriva Dobrač nad Ziljsko dolino.

Tudi sama naredim tako. Vsedem se in uživam. Lepo mi je na Vošci.

Počasi se odpravim nazaj, misli mi begajo vsepovsod. Spustim se po pobočju, s pogledom objamem vrhove in jim pomaham v slovo. "Vošca adijo," se naglas poslovim.

Kmalu sem v zavetju gozda. Drobnica se umakne med smreke. Pa se lepo menim z njimi, ne poznajo me.

Jureževo planino je sonce že obsijalo in krasne sence se rišejo po travi.

Še malo po cesti in parkiran avto. Gobe nabirajo, pa jih ni. Gozdna cesta je za silo prevozna, izvem od gospe. Tudi mimo Jureževe planine ni tako razdrapana kakor je bila včasih. Torej je možen sprehod tudi za tiste, ki bi radi uživali v naravi in pogledih na imenitne vrhove. Pa iz doline ne zmorejo več sami. Kmalu mi poglede zopet lepšajo Martuljške gore. Še mimo svisli in s soncem obsijanih travnikov, pogledov proti Kranjski Gori in sem pri Jureževi domačiji.