Borovje, lep razglednik nad Dovjem

Gospod Bog, blagoslovi to čudovito dolino,

njene prebivalce pa ohrani

v zdravju, sreči, miru

in ljubezni..

Borovje, vrh nad Dovjem, me že dolgo preganja v mislih. Čudovit razglednik, vedno občudujem fotke, ki jih objavljajo obiskovalci. Le malo prepozno se odločim za prvo raziskovanje. Jesenski čas je čudovit. Samo v višjih legah listje hitreje odpada in zakrije že tako slabo vidne stezice.

Parkiram na križišču, za rovt Vrse.

Hodim kakšnih dvajset minut, vmes ujamem v objektiv še kakšen lep motiv.

Skale, ki le čakajo, da zgrmijo na cesto.

Pazim, da ne zgrešim stezice na desno.

Mini možic je na skali in takoj za njim praprot.

Desno ni videti kaj dosti stezice.

Je pa levo in uberem jo po njej, nekam že pride.

Tudi kolovoz srečam (opis poti), pa sta rahlo v levo dve poti.

In nadaljujem po lepši stezici. Kmalu zagledam rovt Vrse in hiške na njem.

Lepo je, tu še nisem bila. Krasni so razgledi na Julijce. Malo se razgledujem naokoli, kje naj nadaljujem mojo pot..

Lep rovt, Vrse.

Zagledam dve palici, rdečo in modro.

Na desni, mimo klopce je pot na greben, se mi zdi. Grem v to smer, še ena rdeča palica je na začetku grebena.

Potem se potka strmeje požene v breg. Vmes pa čudoviti razgledi.

Mojstrana se stiska pod Grančišče.

Glavni v Julijcih se nasmihajo lepemu dnevu.

Mimo klopce grem in si ogledujem Jesenice v daljavi.

Grebenček se končuje in gledam naokoli, kje naj nadaljujem. Priti moram na sedlo, to vem. Ko že stopim z grebena opazim slabo viden smerokaz, desko in na drugi strani rdeč napis.

Ni namenjena za številni obisk, se mi zdi. "Levo čez pobočje, preko katerega se pričnemo strmo vzpenjati." piše v opisu poti. Le približno 10-15 metrov čez listje, do podrtega drevesa in takoj strmo navzgor po koreninah, je sledljiva pot.

Sama pa sem kolovratila, čez strmimo pobočja, polnega listja. Na drugi neizrazit greben in potem proti sedlu. Vsak korak pazljivo, s palicami v zemlji, da mi ne zdrsne. Vedela sem, da bo listje, da se bo drevje že tako obletelo, pa nisem pričakovala. Sedlo, vesela sem, sedaj pa na desno.

Skalovje. Povzpnem se po stezici in sem pri skali. Pihati je začelo, močno. Še križ je odpihnilo, ni ga. Pa ga zagledam malo naprej med ruševjem.

Spustim se po kratki grapi. Skala je krušljiva, odlomi se ko primem za rob. Pa sem na potki. Opazim grebensko pot, po kateri bi morala priti. Se bom pa vračala po njej, to že vem.

Še malo in z ruševja me gleda križ.

Vav, lepo je na tem vrhu.

Najprej preberem prošnjo Bogu, potem pa obsedim na prijetni klopci.

Mojstrana in Dovje sta pod mano.

Gledam, občudujem, lepo je tu. Razgledi proti Pokljuškim goram, Rjavini, Triglavu, Vrbančkom, Cmiru, Stenarju, Poncam in še naprej.

Na drugi strani pa Kepa, D. M. Kepa, Gubno, Visoki Kurjek, Dovška Baba, pa vse do Stola.

Zanimiva hiška je za vpisno knjigo in žig.

Še pridem, pomaham križu in se odpravim proti sedlu.

Vmes me premami še en skalnat razglednik. Pa imam Kepo in gore okoli kot na dlani.

Spustim se nazaj na sedlo in nadaljujem proti Planici. Sunki vetra so vse močnejši, me kar malo prestavlja po sedlu. Listje se vrtinči po zraku. Pri votlem drevesu naredim kratko pavzo.

Potem se spustim po strmi stezici navzdol. Ko se potka zopet izgubi v listju, se obrnem nazaj. Za danes ga imam dovolj. Poiščem grebensko pot za sestop.

V začetku je dobro vidna. Potem se včasih malo izgubi, je pa še vedno sledljiva na daljši pogled. Ko sem ob koreninah podrtega drevesa, sem že blizu grebenčka.

Iščem desko z napisom, čisto blizu je.

Hitro sem tam, brez mučnega prečenja. Sence drevja se končajo ravno tam, kjer se pot usmeri navzgor.

Spustim se po grebenčku. Pogledujem za pot navzdol, nobena mi ni všeč in grem raje do rovta. Mislim na Iro, vedno je našla pot in malo potresem zvonček. Poizkusim še na začetku grebena, tam sem videla stezico, ki se spušča. Ni mi dobra in se vrnem nazaj na rovt Vrse.

Po cesti jo uberem proti avtu. Srečam pohodnika, ki opisuje pozabljene poti in jih objavlja za župnijo Dovje. Prišel je po lepi poti z Dovjega, tudi mimo Sedučnika vodi ta pot, mi pove. Gozdna cesta je lepa, vse do rovta Vrse se lahko pripelje z avtom.