Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu...
Megla zakriva poglede na gore, ko se peljeva proti dolini. Vreme ni tako pomembno za današnjo pot. Le sonček prijetno poživi dan. Začneva s parkirišča v Trbižu.
Po Jakobovi poti ubirava korake. Lani sva z Iro prehodili to pot po kolesarski skozi mesto in se tudi vračali po njej. Malo pogledava v palčkovo deželo, vse še spi.
Z Blanko pa jo bova po kolesarski zgoraj, od stare železniške postaje.
Pravijo, da je ta kolesarska Jakobova pot. Ne moreva mimo cerkvice sv. Petra in Pavla.
Lepa je, z obrabnim zidom in dvema, še dobro ohranjenima sredjeveškima stolpoma.
Povzpneva se po stopnicah in se sprehodiva okoli cerkve.
Odprta je, hitro sva notri. Notranjost cerkva je meni še posebno všeč, poslikave po zidovih in stropih, okna v pisanih barvah. Pa le redkokdaj naletim na kakšno odprto.
Ogledava si tudi Trg enotnosti,
potem pa se vrneva na kolesarsko pot.
Le nekaj sprehajalcev srečava in kolesarja.
Opazujeva hiše, okolico, ki žari v jesenskih barvah. Lesene hiše so še posebno lepe.
V Žabnici sva. Na levi se že vidi strmina smučišča. Stara postaja, nekam hitro. Jakobovih oznak, rumenih školjk ni bilo na tej poti.
Najprej poiščeva cerkev. Povsod napisi privat. Bohnedaj čez kakšno travco.
Prideva do cerkve sv. Egidia.
Imava malo sreče, naletiva na domačina, ki govori slovensko. Malo klepetamo. Zraven cerkve je samostan in v njej le dve nuni.
Gondola na Svete Višarje ne vozi več in le malo naprej je cerkvica na hribu sv. Doroteje. Pa sva na tekočem z novicami. Cerkev je odprta, naju še opozori in si jo lahko tudi ogledava.
Zanimive so te stare cerkve. Neko prijetno vzdušje izžarevajo že od zunaj. Vstopiva, kar veliko je prostora, ne izgleda prav velika. Klopi so čisto pri vratih.
Slovenski napis je na prtu, preseneti naju.
Slovensko prebivalstvo je tu naseljeno že nepretrgano od leta 1106, kar izpričujejo stare listine o ustanovitvi slovenske pražupnije. Danes v Žabnicah govori slovensko približno polovica prebivalcev. Žabnice so pomembno turistično središče in tudi izhodišče za izlete po Kanalski dolini in romanja na Višarje.- Wikipedija
Tudi stropi imajo poslikavo, ti so mi najbolj zanimivi.
Tiho zapustiva cerkev sv. Egidia in se odpraviva proti tisti, na hribčku.
Cerkvica sv. Doroteje je zelo majhna, nekaj delajo, material je zunaj.
Zaklenjena je in le na sliki lahko vidiva notranjost.
Na klopci si privoščiva malico. S pogledom na romarsko pot na Sv. Višarje.
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Zanimiva hiša je pod cerkvico, z zvoncem v stolpu.
Kot gasilski dom na pogled. Verjetno so z njim opozarjali na nevarnosti. Hodiva po cesti,
lepa je Žabnica.
Čisto je in urejeno. Pri smerokazih se obrneva proti postaji kabinske žičnice za Višarje.
Še malo, mimo spodnje postaje,
s pogledom na Žabnico,
pa čez mostiček in sva na začetku romarske poti.
Nobenih oznak Jakobove poti ni bilo, le pri cesti je ena sama.
V Trbiž se vračava ob robu ceste, kolesarski poti. Malo potresem nahrbtnik, da prijetno zacinglja. Bolj slabo so vidne rumene črte, cesta pa je dovolj široka. Lani je bilo še dobro označeno, ko sva hodili z mojo bučko. Je pa potepanje po cesti tudi zanimivo.
Ogledujeva si hiše, trgovine, prometa ni veliko.
Albergo in krožišče. Še malo pa sva v centru. Pršuti že visijo, pa kavbojke in bunde tudi.
Parkirišče je skoraj prazno.
Še na kofetek k Psnaku, pa sva skoraj doma.
Po GPS sva prehodili 11 km, hodili s postankom 3.10 ure in naredili okoli 160 m višincev.
Ni dosti razlike od najine lanske, z Iro.
Luštno je tako potepanje
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže
A včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže...
/T.P. Pesem o zvezdah/
Ni komentarjev:
Objavite komentar