Golica - Lepa krožna pot...

Bim bam, se sliši od cerkvice sv. Križa. 

Sedem je ura, ko se bližam odcepu za Fenca.

 Zapore ni več, pa grem tam. Na ovinku  je nekaj znakov, lahko se pelje mimo.

Lepa, široka je nova cesta,  drugačna od prejšnje.

 Na začetku prve strmine čez travnik, je nov vodohram 

in na vrhu  še eden.

 Potem pa ubiram korake kar po novi, široki cesti.

 Hitro sem pri  markiranem odcepu, ki  je del poti mimo Korlnovega rova. 

 Kmalu sem pri tovorni žičnici. 

Za zimsko pot se odločim. 

 Dobro je označena, markacije so povsod, kjer si v dvomih.

 Še več, z rdečimi puščicami so označena vsa ključna mesta,  za sestop po tej poti.

 Malo pred skalovjem se pokaže Klek. Julijci so zamegljeni.

 Korak je lahek in hitro sem čez skale.

Klek,  Koprivnjak..

 Še malo spusta in vzpon pa sem pod kočo.

 Kati me že vidi.

Pasji kotiček.

 Malo poklepetava, Medveškov Janez  pride danes slikat, z družino.. Odpravim se proti vrhu..

 Nekaj  jih  je že pred menoj.

Hiške spodaj, Planina pod Golico.

Gledam proti Očaku, le vrh se vidi iz oblakov. Višje sem, bolj se koprena pomika navzdol. 

Le proti Struški ostane vse zatemnjeno. Greben  je lušten in potke so prijetne, suhe.

 K sosedom se dobro vidi: Kapelični vrh, Št. Jakob.

 Tudi pri nas se odpirajo razgledi, najvišjega približan.

 Čarobna tančica se pomika z vrhov.. Skrivnostno  ovija spodnji del Julijcev  in vrhove spodaj. Kot bi gorska vila potegnila ravno črto. Lepo... Na vrhu so že tisti pred mano. 

Marija in Marinko z Jesenic. Še fotko mi naredi Marija.

  Malo grem po grebenu pogledat na ono stran, proti Mangartu.  Lepi so razgledi: Debela peč, Tosc, Rjavina, Triglav, Stenar, Razor, Škrlatica, Špik, Mangart, je le nekaj imenitnih vrhov. ... Na grebenu  Mežakle je glavni Jerebikovec.  Blizu so zeleni vrhovi:  Klek, Hruščanski vrh, Koprivnjak, Dovška Baba. 

 Spodaj je spomenik financarja Brinška, pa ne grem do njega. 

Koprivnjak, Dovška Baba, malo skrit V. Kurji vrh, Gubno, Kepa..

Nadaljujem po grebenu, čez Krvavko in Malo Golico grem. 

                                                 Kepa, Komnica, Beljak, Baško jezero.

Nato na Sedlo Suha, pa čez Markeljnovo planino in skozi Savske nazaj.

Volnatoglavi osat se usipa kakor puhek.

 Opazujem Dravo, ki se vijuga za Kapeličnim vrhom. In hodim po stezicah proti vrhu Krvavke.

Gore še vedno zakriva nežni pajčolan.

 Koča je spodaj, slišim glasove.

 Fotkam kavke, ki se preganjajo  nad mano. Gledam sonce na eni  in ostanke lune na drugi strani, pa zazvoni telefon. Janez kliče, približam kočo in ga ujamem v objektiv.

 Dobim fotko po mailu. Lep miren dan je in zvonček prijetno cinglja. 

Pod Krvavko, pri smrekici  malo posedim. Pa sva zopet skupaj, Ira moja. Najin travnik je to. 

Tu si uživala med  cvetjem, spomladi, poleti, jeseni. Veter te je kuštrav tam v travi in te ponesel na vrhove,  kjer se podijo meglice  in je vedno lepo. 

Sedim in opazujem kočo spodaj in Triglav, ki že dobiva temnejše sence. 

Ljubi trave tiste mehke, 

ki šumijo na ravnini,

 tiho, 

mehko,

 kakor v srcu polpozabljeni spomini.../T.P./

                                                              Sestopam proti sedlu. 

Malo po cesti 

  

in spust čez Markeljnovo planino.

 Živina še uživa na paši.

 Gozdna cesta proti tovorni žičnici, je na pogled urejena.

  Navzdol skozi Savske jame, je še vedno veliko grbin. 

 Sonce še vedno sije.

Golica, gledam jo!

 Lepa spomladi, ko narcise cvetijo. Lepa poleti, ko dehti planinsko cvetje. Lepa jeseni, ko zažarijo gozdovi v pisanih barvah. Lepa  pozimi, ko sneg pobeli strma pobočja.

 Prijetno mi je danes, kot bi se sprehajala s tabo, bučka moja.

 Po GPS sem prehodila 11 km, hodila s kratkimi postanki 5.00 ur in naredila okoli 935 m višincev.

 Bim, bam se sliši od cerkvice sv. Križa, ko sedem v avto.

 Dvanajst je ura, sonce sije in lepo mi je.

V srcu, če je ta pravo,

 je zmeraj prostora za tisoč imenitnih stvari, 

ki jih ljubiti mora, 

vse kar živi.../T.P./.