Čez Ljubeljščico na Zelenico

 Razgiban greben čez Ljubeljščico, je prav prijetna tura.

Nikoli ne mislim na leta, ko se podajam na kakšno pot. Ravno prav začinjen greben poskrbi, 

za pravo gorsko doživetje.

Mejni prehod Ljubelj, tam začneva z Marjeto. Vse je nekam ograjeno, vaje so  tam, vidiva ob povratku. Begunjščico že boža jutranje sonce. Kar smeji se nama, lep dan se obeta.

 Na desni so  najine stopničke. Vodijo na staro gorsko cesto.

  Sonce se kmalu nekam izgubi, megla sili iz avstrijske strani.

                          Vzpenjava se do koče na starem Ljubelju in upava, da se megla razprši. 

  Na levo kažejo smerokazi, lepi aranžmaji so ob koči.

 Hodiva po gozdni potki, dviga se in spušča.

 Pravljično na pogled, meglice  delajo pisano obarvano drevje prav čarobno.

 Pa mi  megla  dela skrbi, dokler hodiva po gozdu je lepo. Potem pa, ko se prične skalovje  nisem sigurna, če nama bo uspelo. Spotoma se povzpneva še na Povno peč, razglednik, 1503 metre šteje v višino. 

Nobenih razgledov ni,  vse je ena sama sivina. Steza se malo spusti in se polagoma dviga med ruševnat in skalnat svet. Opazujeva obrise, indijanec je ob poti. 

 Luštne stezice se vijejo po stari graničarski poti.  Je treba previdno stopati po njih. 

 Modrina se pokaže za trenutek. Mogoče pa bo...Zadaj se kažejo obrisi Košutice in Velikega vrha. 

Pred  izpostavljenim grebenčkom se malo ustaviva, da se razgledava naokoli. Previdno ga prečiva.

 Razbit skalnat svet je pred nama. Stolpiči, mogočne skale, ruševje, prepletene stezice. 

Vse lepše postaja. Begunjščica  se vidi  in spodaj koča Vrtača. 

Na Možeh je lepo, modrina neba je vse širša in sonček nama  že dela družbo.

  Ravno pravi čas.

Pri 49. obmejnem kamnu sva.

 Pred nama je najtežji del te poti.  Začetek  je malo siten, ni pravega stopa za noge.  Gladka skala, dobro da ni mokra. 

     V megli bi bilo to težje izvedljivo. Malo kobacanja, ohlapna jeklenica je v veliko pomoč.
                                         Zvonček prijetno cinglja, kot bi nama kazal smer. 

Pa sva zopet na stezi, ki se spušča pod skalovjem. Ali pa poteka  čez vrhnje skale. 

Razgiban greben je v družbi sončka  pravi užitek.

 Opazujem naokoli, razgledi so čudoviti. Pisano obarvani gozdovi, med njimi  se vijejo bele meglice. Kipijo čez greben, ga nežno ovijajo in se spuščajo proti Ljubelju. 

          Za njimi je Košutica in dolgi hrbet Košute. Zadaj pa  obrisi Kamniško Savinjskih Alp. 

Trenutki, ko enostavno ne moreš naprej. Gledaš, strmiš in občuduješ lepoto jeseni. 

 Prečiva melišče in sva zopet pri jeklenici. Skala je razbrazdana, oprimki so dobri.

 Opazujeva skupino, ki se ravno spušča po prvi jeklenici. Sonček, rada imam sonce v skalah.

 Tudi meglice so so mi všeč in svet postane pravljično lep. Kot  gozdne vile s frfotajoči krili se ovijajo okoli skalovja in dreves. Le teren tukaj ni pravi, za ubiranje korakov v megli.

 Še spust navzdol, potem pa po šodru do zelenja.

Strma stezica se vije pred nama in naju vodi do travnatega sedla. Še malo in Vrh Ljubelščice - Triangel 1704 metre visoko, je pred nama. 

Ogledujeva se naokoli, kar nekaj jih je že tukaj. Narediva si malico. Še Triglav se vidi,

 tam zadaj za Stolom. 

  Spustiva se po travnati poti proti Spodnjemu Plotu, 1682 mnv.

 Debele in močne so jeklenice na tej gori, za plezalce.

 Zlezeva na vrh in se vpiševa v knjigo. Razgledi so lepi: Vrtača, Na Možeh,

Triglav, Stol, Srednja peč, Srednji vrh.

Triangel in del grebena.

Potem se spustiva  po drugi strani in čez travnate vesine proti Zelenici. Glasno je tam spodaj. Naročiva kavo. Sveže je kuhana, dobra in za mene prevelika doza. Odprto bo vse leto ob vikendih, tudi za praznike.

 Spust na Ljubelj  hitro mine. Pisano drevje krasi pot.

Lep je pogled na Košutico in greben Košute,

 Begunjščico in Spodnji Plot.

 Avtomobilov je polno. Na ograjenem prostoru imajo vaje, šotori so postavljeni.

V predoru Ljubelj reševalna vaja za primer nesreče in požara. 

 GPS ni snemal vse poti. Hodili sva s postanki 5.30 ur in naredili okoli 850 m višincev. 

V družbi sončka in meglic, sva se imeli lepo..

Vse teče, teče in se stiša v tišino.

 Samo hiša, v kateri duh biva,

 je neminljiva.

/ T. Pavček/

Opis poti