Jelenkamen - Majdag: Košutica - Ljubeljska Baba

Tak čudno je naše življenje,

srečno in hkrati nesrečno.

In kratko je naše življenje

in eno samo za večno...

Košutica, dvoglava gora nad Ljubeljem, je bolj ostra kot visoka.

Začneva z Marjeto pri cestarski bajti - Vranček. Lepo se uteče korak na začetku kolovoza.

Potem se požene v strmino, ki ne odneha do planine Korošice. Ko sva skozi vrata planine se pokažejo dolga melišča pod Zajmenovimi pečmi.

Pisano obarvano grmičevje in zlati macesni krasijo pot..

Razveseliva se sončnih žarkov, če osvetlijo kakšen vrh. Jesenski čas je in meglice imajo glavno besedo..Upava, da naju v skalah zopet razveseli sonce. Ovinki so hudi, gruščasti in kolenagriz ne poneha. Ko se razkazujeta očem dve pokončni smreki, sva že blizu koče na planini.

Korošica, koča na planini in nad njo stražari greben Košutice ali Korošice,

tudi Ljubeljska Baba ji pravijo.

Dvoglava gora se počasi otresa meglic.

Koča je trenutno odprta, pričakujejo skupino otrok. Podava se desno po smerokazih.

Markacija privabi nasmeh na obraz. Domislice markacistov so včasih prav zanimive.

Dva naju prehitita, na Veliki vrh gresta.

Še skozi ruševje in pokaže se sedlo in sonce.

Hajnževo, mejno sedlo je polno smerokazov.

Na eni strani s soncem obsijana najina začetna gora grebena. Na drugi strani pa severne stene Košute, proti Velikemu vrhu hladne in temne.

Počakam Marjeto, mrzel veter piha in dodatna oblačila pridejo prav. Pa le za kratek čas. Ko se zopet zagrizeva v strmino, so hitro odveč. Zvonček prijetno cinglja, ko se vzpenjam skozi ruševje.

Marjeta opazuje plezalca v steni.

Še malo skalovja in grušča in spust do ozkega grebena. " Nič dol gledat," se hecam, pa ni panike. Ujameva konec opletajoče jeklenice in se povzpneva na vrhnje stezice.

Najprej ubirava korake čez skalnat grebenček. Potem se stezica malo spusti in vodi čez travnate strmali. Pogled nazaj, na prehojeni greben me vedno navduši. Komaj vidne so najine potke
nad strmino.

Čudovit je pogled na planino Korošico. Zlati macesni med zelenjem in sence, ki jih riše sonce. Zelo lepo.

Na prvi vrh se povzpneva in gledava na drugega.

Nekaj pohodnikov je že na gori. Gledalce imava, sledi še spust po jeklenici, skala je skoraj navpična. Spodnji del sestopa je malo siten, pa gre.

Tudi za pristop na drugi, glavni vrh so varovala.

Košutica, 1968 metrov visoka gora, na vrhu sva. Marjeta naju vpisuje v knjigo, mene pa hitro zvabi kuža Lev, bolj Levček. Malo se posladkava, z dovoljenjem gospodarja, seveda.

Veliki vrh ima veliko obiskovalcev.

Gledam obrise vrhov proti Kladivu, Košutnikovem turnu. O, lepo se vidi greben Ljubeljščice, prehojen teden nazaj.

Od koče na starem Ljubelju, pa do Spodnjega Plota. Spodaj pa Ljubelj in cesta, ki se vije proti Zelenici. Polna peč, Zgornji Plot, Vrtača, Palec, Svačica, Celovške špice, Stol, Srednja peč, so malo oddaljeni in zamegljeni vrhovi. Bližje je Begunjska Vrtača in Veliki vrh v grebenu Begunjščice. Spodaj v zelenju pa Roblekov dom.

Posamezni pohodniki se vzpenjajo na vrh, z Ljubeljske smeri. Nekaj jih tudi nadaljuje proti Hajnževemu sedlu. Pomalicava in se spustiva po grebenu, proti planini Korošici.

V začetku je pot skalnata, tudi dričasta, dobro, da je ruševje v pomoč.

Kasneje se malo umiri. Veseli mladci se vzpenjajo, lepo je slišati smeh v hribih.

Macesni zlatijo ob poti, ni jih veliko obsijanih s soncem.

Na osojnih pobočjih ne žarijo tako lepo. Pri mejnem plotu sva.

Na levo naju usmeri smerokaz.

Mimo odcepa za lovsko pot greva.

Hitro sva na planini Korošici.

Imajo kar nekaj obiska, le otrok je bolj malo. Kratka pavza in čaka naju strmina kolovoza.

Košutica in Košuta...

Sonce sije in dolgi greben Košute je na ogled.

Tudi Hajnževo sedlo se lepo vidi.

Cerkvica v Podljubelju in cesta je že blizu.

Tri mladenke se vzpenjajo, dve nosita kolo. Zadnja ga raje pelje za roglje. Dobre so.

Mladi so bolj korajžni, nama še v čevljih drsi. Vsak uživa po svoje. Za vse je dovolj prostora. Najino potepanje se bliža koncu. Po GPS sva prehodili 11.50 km, hodili s postanki 6.30 ure in naredili okoli 1090 m višincev.

Levo in desno stran nad Ljubeljem sva si ogledali v dobrem tednu. Obe strani sta malo začinjeni, da je potepanje bolj pestro in slikovito.
Sonček nama dela družbo pri sestopu in zvonček prijetno cinglja, ko me premetava po razriti cesti.