Potepanje kar tako....

Pravijo, da ima vsak svojega angela.

Moj je čisto meni enak:

nikoli ga ni doma...

Med skale ujeta, Radovna je vedno čudovita. Dan brez dežja. V daljavi se svetlikajo pisane barve jutranjega sonca, ko peljem proti Bl. Dobravi.

Zadaj, za pokopališčem jo uberem.

V dvomih sem, če so mostički odprti. Vode so narasle in ponorele. Srečam znanko s kosmato bučko. In to dobro kosmato, volčji špic Sani. Nič kaj rad ne stoji pri miru in pozira.

Pred mostom že vidim naraslo Radovno. Drugače vedno čudovito zelena, je danes vsa penasta, umazano rjava. Slap Šum je zelo vodnat.

Voda prši na vse strani. Malo poslikam in grem čez most. Peni se, buči in hrumi, ko se preliva proti Savi Dolinki. Hišica nad stopnicami sameva, table zaprto ne vidim.

Tudi s strani Homa je pritok vode, šprica po mostičku.

Zlezem malo višje čez ograjo in nadaljujem. Komaj naredim kakšno fotko, z vseh strani pršijo vodne kapljice.

Voda je narasla vse do mostička..

Kmalu sem pri vratih, zaprta so z notranje strani.

Obrnem se nazaj, grem pa drugam. Zapeljem se proti Bledu. Ni preveč obetavno vreme,

ko parkiram v Zaki.

Jezero je temačno, dva racmana se stiskata k obali. Ljudi ni dosti.

Na Ojstrico in M. Osojnico grem po najini poti, bučka moja. Zadnjič sva se potepali tukaj decembra lani, teden po tem, ko te je prizadela kap. Nisi imela veselja do snega, čeprav si vedno uživala.

Nove oznake so namestili, starih smerokazov ni več.

Na Ojstrici so že obiskovalci, sami tujci.

Naredim nekaj fotografij. Meglice se vijejo nad Deželo in ovijajo vrhove Karavank.

Spustim se nazaj in nadaljujem proti Mali Osojnici.

Ko ga kličem, ga ni.

Ko ga iščem, ga ni.

Ko sem priden, ga ni.

Morda ga pa sploh ni...

Pisano listje krasi stezico. Klopce so mokre in z dreves padajo kapljice za vrat.

Mala Osojnica in klopca.

Tu sva vedno imeli počitek. Običajno si sedela in pojedla palčke. Tokrat ti ni bilo mar zanje.

Nekaj se jasni nad dolino, mogoče bo sonce pregnalo meglice.

Babji zob ima belo lasuljo.

Lepo je med drevjem, listje še ni povsem odpadlo.

Na razgledni točki je vse mokro.

Jezero in otoček sta pod mano.

Pa stari grad, ves obnovljen in lep, se razkazuje na skalovju.

Vasice spodaj in hribčki nad Bledom.

Čudovita je naša pokrajina.

Kamor te nese korak, povsod je lepo. Sama sem in mislim nate Ira.

Počasi se spustim po potki navzdol.

Stopnice, tu sem te vedno nesla, drugače ni šlo.

Meglice se dvigajo in pokažejo se zasneženi vrhovi.

Gamsjih znancev ni na spregled.

Bim bam, slišim vso pot zvonček na otočku. Naj se izpolni čim več želja. Mlada družinica se vzpenja, veseli so in glasni. Še nekaj jih srečam. Nekdo spušča dron pri stari vili. Pri cesti sem.

A včasih se kar pojavi.

Če sem tiho pozdravi,

če grd, me krcne po glavi

ali pa nogo podstavi,

Nadaljujem ob jezeru. Lepo je urejena obala za sprehajalce. Stol, Begunjščica in greben Belščice je ves bel. Še Prešernova koča se vidi, ko približam. Počasi se sprehajam ob vodi.