Klek in stezica, k' je včasih bila......

Dan ni tako lep kakor v nedeljo...

 

Po izgubljena očala grem, če me še čakajo v ruševju.

 

 

  Iz Planine pod Golico proti Jeseniški planini hodim, po že znani poti.  Jutro je zgodno,

 opazujem kje bom zagledala najlepši pozdrav vzhajajočega sonca.

 

 

 Nič od tega, le medla svetloba  izza Stola v daljavi. Na  Jeseniški planini tokrat ubiram

 pot po pohodniški karti.

 

 

 

Vzpenjam se po pobočju in se oziram naokoli. Pa ga zagledam, čisto majčken že kuka izza gozda.

Žarki se hitro večajo. Vsaj nekaj. 

 

 

  Hodim po pobočju med kravami. Ne pustijo se motiti, le kakšna me malo pozdravi z zamolklim glasom. Potka, kar visoko se že vzpnem, da jo zagledam. Še nekdo se vzpenja po njej, precej pred menoj se izgubi levo v gozd. 

 

 Hodim po potki, polna je sledi živine, je pa dobro vidna.

 

 

Blizu Mokotove bajte, pod sedlom Rožca pridem iz gozda.

 

 

  Le pogledi na  Julijce in vrhove na grebenu niso taki lepi kakor dva dni nazaj.

 

 Mlečna svetloba se preliva, ne fotografiram veliko.

Gledam za arniko ni je dosti, pa še ta je slaba.

"Pozdravljen Klek",  se hecam,  ko stojim na prestolčku.

Spustim se po grebenu in me kar malo trema daje, bom našla očala ali ne...

 

 Poslikam nekaj rožic in špalir ruševja je že mimo.

 

 Pa sem tam. Plazim se pod prvim ruševjem, primerjam sliko na aparatu, ni ga.

Vse preiščem, zaman.

 

 

 Grem do drugega ruševja, se splazim skozi, nič ne vidim.  Zunaj malo postojim pa zopet lazim  po tleh. Zasmejim se naglas, ko jih  zagledam. Očala, pa jih imam.

 

 

Hitro jih pospravim v nahrbtnik in se spustim na potko. 

 

 

 Kam pa zdaj? Naj grem nazaj čez planino, ali nadaljujem po spodnji potki do Koče pod Golico... Proti koči grem.

 

 

 Jekljevo sedlo je že blizu, gledam kočico spodaj in na desni vidim stezico.

 

 

Hitro me premami, zopet bo pestro že vem. Stezica se najprej malo vzpne, se izravna in je kar dolgo časa lepo vidna.

 

 

Včasih  je gruščasta, pa z listjem postlana in zopet čisto lepa. Bolj sem v gozdu več je listja in le slutim kje se nadaljuje pot.

 

 

  Zdi se mi, da je pred kratkim nekdo hodil po njej. Ni panike nekje že pridem ven, glavno da se spuščam. Prečim grapo, se mislim spustiti kar po njej pa teče voda.

 

 

Zopet imam občutek, da so v listju čez grapo sledi. Kar po njih grem. Pa jo zagledam,  dobro vidno stezico.  Grem pogledat kje se konča. Previsoko sem prečkala graben.

 

 

 Hodim po opustelem kolovozu, včasih prstenem, pa z iglicami posutim,

 

 

Pa zopet čisto preraslim z zelenjem.

 

 Mimo lovske koče Muzgovca grem, ugotovim doma. 

 

 

Potka je zelo pestra, nekaj časa ozka stezica, pa kmalu zopet širok kolovoz. Uživam, le kje bom prišla ven? Pa ga zagledam, avto parkiran na cesti iz Plavškega Rovta.

 

 

 Kar smeji se mi, krasen izhod iz gozda. Ravno pred zadnjim potočkom in markacijo na drevesu se prične ali zaključi ta pot.

 

 

 Včasih je morala biti to dobra prečna povezava z Jekljevim sedlom ali  kam drugam. To moram enkrat ponoviti v obratni smeri.  Še malo pa že gledam cerkev Svetega Križa v Planini pod Golico.

 

 

 Žal moj mali GPS nazaj skozi gmajno ni zaznal poti, telefon pa je v popravilu.

Hodila sem 5.00 ur in naredila okoli 800 višincev.

 

 

 Našla sem očala, hodila po stari pozabljeni poti, občutek je tisti pravi, pustolovski.

 

 Nikogar ni mogoče prehiteti,

 če stopamo po odtisih njegovih nog...

/ Avtor neznan/

 

 Opisi poti