Golica preko Rožce...

Golica preko Rožce....

 

 

 Gledam smerokaze v Planini pod Golico.

 

 

 Jutro je krasno, s soncem obsijani zeleni vrhovi in gorati lepotci v daljavi.

 

 

 Tja gor se namenim in se na Rožci odločim kam  me bo zvabila pot.  Mimo cerkvice Svetega Križa, čez most in že ubiram korake v strmino, proti Jeseniški planini.

 

 

 Luštna je pot, označena s planinskimi markacijami. 

 

Hitro sem pri cesti iz Plavškega Rovta.

 

 

 Živina se pase že  malo pod kočo, okoli lovske preže. 

 

 

 Koča na Jeseniški planini sameva,  še ptički so tiho.

 

 

 Kar naravnost jo uberem, proti Mokotovi bajti.

 

 

Kot vedno izberem stezico, ki je in je spet ni.

 

 

  Uhojena  potka se vzpenja malo višje in potem levo zavije skozi gozd, proti bajti.  Sledim stezici,  včasih me premami pogled na sonce zgoraj.

 

 

 Pa vztrajam,  zanima me kje se konča. Že slišim krave, ki se nekaj menijo o zeleni pojedini.  Povzpnem se po potkah, ki vodijo do Mokotove bajte - Lovske koče,  streha se že vidi.

 

 

 Kmalu sem tam,  kočica sameva. 

 

 

 Krave in kravja mladež me pridejo pogledat, če imam kaj zanje. Krasni so danes razgledi: na Julijce, zelene vrhove Karavank, Hruščansko planino, dolino spodaj. Veter je vse razpihal, taki razgledi so redko. Lepo je! Povzpnem se po poti proti sedlu. Poslušam žalostni glas krave pri bajti, ki kar stoji in čaka da se vrnem. Očitno sem ji všeč.

 

 Spodaj se vidi uhojena potka.

 

Hitro sem na sedlu Rožca. 

 

 

 Pogledi proti  Hruščanskemu vrhu, Dovški Babi, Koprivnjaku  so enkratni.

Kmalu se jim pridruži še Kepa.

 

 

 Krave na sedlu se mirno pasejo in se ne zmenijo zame. Fotografiram na vse konce in skušam ujeti v objektiv te prekrasne motive. Božanski razgledi,  le mrzlo je. Na Klek se nekdo vzpenja. Ko sem pri vrhu se par iz Avstrije že vrača. Pa imam fotko z Očakom. 

 

 Klek, 1753 metrov visok neizrazit vrh, je kot stolček za opazovanje naokoli.

 

 

 Veter še vedno piha in pokrajina je pravljično lepa, ne znam opisati. 

 

 

 Nadaljujem proti Golici. Dolgi greben me že nekaj časa mika.

 

 

  Spodaj slišim glasove, cela četica jih je. Janez in štiri kosmate bučke, pa še eden je ostal doma.

 

 

To pa je srečanje, hitro zmanjka priboljškov.

 

 

 Naredim eno skupinsko, takih ne srečam pogosto. Zelo so ubogljivi, posedejo se okrog njega in pozirajo, hvala Janez.

 

Gledava greben Golice.

 

 

Naj grem po potki spodaj, je lepša mi svetuje. Po grebenu  je ruševje in potka kar strma.  Pa se lepo   vidi k sosedom in nadaljujem kar po grebenu. Dokler je ruševje delalo špalir je šlo dobro. Potem pa so veje zakrile stezico in lazenje skozi je naredilo svoje. Nekaj prask in ko se prebijem skozi sem brez očal. Sonce se blešči skozi veje, riše figure ničesar ne vidim. Lezem gori doli pod vejami, ni jih.

 

 

 Nadaljujem  malo po poti, se zopet vrnem, ne vidim očal. Niso ravno poceni  in me kar malo potare. Je kar je, dokler še lahko hodim in me kje ne pobirajo, ni hudega.

 Dosti mi je ruševja, spustim se na potko.

 

 

  Prečim Jekljevo sedlo, v daljavi se že vidi Koča pod Golico in pod njo še ena pastirska bajta. 

Kar 6 ur je do Stola piše na smerokazu, dolga..

 

Potka se strmo vzpenja po dolgem grebenu. Stezica je občasno kar malo zdrsljiva.

 

 

Velik trop ovac hiti proti vrhu.

 

 

 Pri  spomeniku umorjenega finačnika Brinška malo postojim. Sameva le malo stran od Golice.

 

 Na vrhu Golice, 1835 mnv je živžav.

 

 

Veliko je obiskovalcev in nadaljujem proti koči.

 

 

 Tudi tam je živahno.

 

 

Naredim nekaj fotk in se spustim proti dolini.

 

 

Ptičji vrh se lepo vidi skozi drevje.

 

 

 Še mimo Korlnovega rova grem. Potka skozi gozd je prijetno hladna in hitro sem pri rovu.

 

 

 Krasen dan!

Ko doma pripravljam fotografije za Blog, povečujem sliko  bleščečega ruševja in stezice spodaj in zagledam očala. Še bolj povečam, ja res so očala, jih vidite.

 

 

 Sonce riše sence,  ni čudno da jih oko ni zaznalo.

 Po GPS sem prehodila 16 km, hodila 7.00 ur in naredila okoli 1300 višincev.

 

 Spet bo treba  gor, upam da me očala čakajo...

Če se počutiš osamljen je razlog,

da si v življenju gradil zidove

 namesto mostov..

/ Avtor neznan/