Od Vižmarjev do Svetega Jakoba in...Po oznakah rumenih školjk...

Spet misli tavajo...

 

 Nimam pojma kje vse me bo vodila pot.

 

 

 Še kart z vrisanimi zemljevidi je to pot bolj malo. Saj večji del poti poteka skozi gmajno in drevesa in potke so si podobne.  Komaj dobro parkiram pri Šparu v Medvodah, že se ustavi poleg avto, Emil.  Peljem za njim po znani poti, za Grmado.

Pred odcepom  za Dom na Govejku pustim avto.

 

 

 Vklopim GPS na telefonu, da bom vedela, če se vračam v pravo smer. Presedem se in z mojo Taxi službo se odpeljeva  nazaj proti Vižmarjam.. Tam pri Merkurju, sem  zadnjič zaključila mojo pot. Zgodnja sva in Emil me zapelje  do samega začetka poti v gozd. "Po tej ulici, pa po pločnikih pazi na oznake, so povsod in tam na polju je cerkvica Sv. Jakoba, se lahko vpišeš.

 

 

  Hodi ob cesti. Mimo  gasilskega doma in zadnje lepe hiše

 

 

 in tam je oznaka na deblu, jo vidiš, tam začneš. Ko boš zopet na cesti greš  v desno." Mi razlaga, ko vozi skozi uličice, le kako naj si zapomnim toliko informacij iz vozečega avta. Moja spominska  ne dojema tako hitro  kot Google. Še dobro, da se lahko obrnem na njega, če kaj zaškripa.  

 Pri Merkurju sva, tam kjer sem  zadnjič nehala.

 

 

Pomaham mu in korak že stopa po pločniku.

  Pa začnem, nadaljevanje poti po oznakah rumenih školjk - Višarska smer.

 

 

  Korak ubira pot mimo tabel za Gunclje,

 

 Dvor,

 

 

 Stanežiče.

 

 

 Školjke  in puščice so kar pogoste, ko hodim mimo hiš. Na kakšnem vogalu malo pogledam, pa sem zopet na pravi poti.   Zanimive so mi stare hiške in rože ob poti.  Hodim ob cesti in na levo zagledam  velike oznake čez travnik.

 

 

 Hitro sem na stezici, cerkvica  na polju mi še na misel ne pride.  Oznake so pogoste in kmalu sem pri gozdu. Kam pa zdaj? Ni mi prava slika, tukaj  že nisva bila.

 

 Pa gasilski dom in cerkvica, to  ne more biti  tu, se spomnim napotkov.

 Seveda,  ob cesti moram naprej. Hitro sem zopet  ob glavni cesti.

 

 Cerkvico imam ves čas pred nosom, pa je ne vidim tako zavzeto  gledam oznake. 

 

 

 Na lepem kraju stoji  cerkvica sv. Jakoba..

 

 

 Vpišem se v knjigo, pritisnem žig na zemljevid

 

 in nadaljujem  proti gozdu.

 Gasilski dom in na koncu lepa stavba,

 pa sem tam.

 

 Hodim  po  gozdni cesti, ki se nekam spušča. 

 

 Ceste so spodaj, grem do hiše, se vrnem in opazim puščico na kamnu ob robu. 

 

 

 Skoraj vso pot  mi delajo družbo smerne table  za Katarino. Rumene puščice  in planinske oznake so večkrat istočasno.. Držim se oznak, tudi tablice Jakobova pot so kar pogoste.

 

 

  Nadaljujem po cesti, zapora.  

 

Pa še preden pridem do tja potka zavije levo. 

 

Ustavim se pri spominskem obeležju

 

 

Vedno je spomin na nekaj hudega in nadaljujem po poti,

 

 

potem pa desno in mimo odcepa za Jeterbenk.

 Gledam proti Grmadi,

 

 

 mislim na Brigito, ki živi tam blizu in opazujem  hiše na zelenih travnikih. Lepo je. 

 

 Učna pot je zanimiva  in pokaže se Jakobova cerkvica na hribčku.

 

 

Sonce riše sence in pokrajina pod mano je čudovita. 

 

 

 Glasen pasji pozdrav in mucek sredi ceste me pričakata pri cerkvi Sv. Katarine. 

 

 

Neki gospod je ravno odprl cerkev  in z dovoljenjem hitro malo pokukam vanjo. Še svečnike mi je postavil, za lepši izgled. 

 

 

Zunaj  pa mi ni čisto jasno, kje se pot nadaljuje. Puščica je obrnjena v cerkev, je to konec?.

 

 

Nadaljujem po poti do hiš, tam malo poprašam, pa mladec ne ve nič o Jakobovi poti.

 

 Vrnem se do cerkve in  gledam,

 

 

gledam, pa ne opazim na cesti majhne puščice in školjkice na  zidu.

 

 

 Kličem Emila, če ga ne dobim  grem pa v farovž vprašat. Emil se vsega spomni, saj je že večkrat ubiral to pot in stvar je hitro rešena. Na desno, tik ob zidu  čez pobočje je speljana stezica. 

 

 Naletim na  prvo oznako za Jakobovo cerkev in jo kmalu tudi zagledam na hribčku.

 

 

Krasna je iz doline in na vrhu morajo biti lepi razgledi. Po potki se povzpnem in po stezici spustim nazaj, naredim krožno okoli cerkve.

 

 

 Razgledi na gorate vrhove so zamegljeni, pokrajina je lepa.

 

 

 Še par iz Broda je na vrhu,  gospod je edini doslej, ki ve za Jakobovo pot.

 

 

 Celo spomni me, da je ob steni knjiga, žal je vsa popackana in žig.

 

  Spustim se po bližnjici

 

 

 in potem na levo, proti  dolini.

 

Kmalu sem pred vasjo Tehovec, opazujem kolesarja spodaj.

 

 Nadaljujem levo po cesti mimo hiš in cerkvice Sv. Florjana z rdečo kupolo 

 

 

in  potka zavije zopet levo v gozd.

 

 

Veliko je zelenja  in  razen začetnih oznak  pri vsem spustu ni nobene puščice. Včasih malo pokukam na GPS, če je smer prava. Sonce skozi drevje  riše lise na drevesa, zdijo se kot oznake. Ko grem mimo je le obsijano lubje. Nekaj je stranskih vlak, toda glavni kolovoz je dobro sledljiv.  Kar dolgo se spuščam skozi gozd, ko spodaj zagledam obrise hiš. 

 

 

 Na desno, se spomnim Emila in ko preverim na GPS sem vedno bližje avtu.

Še nekaj oznak opazim.

 

Zanimivo je to potepanje  po Jakobovi poti.

 

 Oči so vso pot na pecljih. Rumene oznake so povsod: po cesti ob robu na kamnih, največkrat pa se skrivajo na deblih zakrite z zelenjem. Pa vendar lahko spotoma opazujem naravo in lepote, mimo katerih me vodi pot. Po GPS sem prehodila dobrih 17 km, hodila 5 ur in pol in

naredila okoli 700 višincev.

Lepo je!

 

 Hvala prijatelj, ko misliš še name

in hodiš z menoj po samotnih poteh,

da čutim ob sebi tvojo bližino in

vidim ljubezen v tvojih očeh...

/ Obeležje ob poti/