Z mojo kosmato bučko na Ptičji vrh ...

Ptičji vrh, razglednik med Struško in Golico...

Po dolgem času greva zopet malo pretegnit tačke moje Ire.

Težko že hodi meni pa je tako lepo, če gre z mano. Vsa vesela sedi ob nahrbtniku in čaka na odhod. Jutro je kot naročeno za najin potep. Peljem proti Križevcem, pred zadnjim ovinkom zavijem po cesti za Mavre.

Parkiram pri hiški, tam kakor zadnjič ko sem šla po lovskih stezicah.

Krave se že oglašajo na pašnikih spodaj. Odpraviva se naprej po cesti proti Konjski peči.

Zanimive so mi te rjave pečine..

Povzpneva se po stezici zadaj proti vrhu. Teh je več, kot roglji štrlijo v nebo.

Lepo se vidi proti Srednjici in Skalaški.

Spustiva se, dve potki sta.

Po zgornji sem že šla, še spodnja me zanima kam vodi. Ni treba dolgo hoditi po širokem kolovozu, hitro ga je konec še stezice ni naprej.

Vrneva se nazaj do Konjske peči.

Nekje spodaj so ostanki rudniškega rova. Privežem Iro za drevo in se spustim pod pečine.

Veliko je skalovja in lukenj ko gledam naokoli.

Pa me prične dražiti v grlu, kašljam, da sem vsa solzna. Nekaj iz teh skal ali okolice vpliva name in hitro jo uberem nazaj do ceste. Kot bi odrezal je zopet vse v redu. Greva nazaj do avta in se malo premakneva po cesti.

Na drevesu so planinske oznake in široka potka vabi malo v strmino. V bližini je dovolj prostora za parkiranje.

Približno vem kam vodi, davno nazaj smo hodili po razdrapani grapi poleg, bližnjici.

Hitro sva na Pustem rovtu in Irine tačke že hodijo po mehki travi.

Krajša in lepša mi je ta bližnjica skozi gozd, kot iz Križevcev po cesti, ki se kar malo vleče.

Greben Golice je že od daleč viden in koče na rovtu samevajo, živine še ni.

Nadaljujeva, mogoče prideva na greben na Kočni.

Še par iz Ljubljane se odpravlja proti grebenu rožice nabirat. Lepo po stezici ubira pot moja kosmata bučka in se ne zmeni zame, ko jo kličem. Saj ima prav, kaj bi se mučila po pobočju, ko se po stezici ravno tako pride. Pripnem jo, da se lažje vzpenja proti grebenu. Vedno si naredi počitek ko fotkam naokoli, Julijci so skoraj vso pot na ogled.

Ptičji vrh se že dolgo vidi, do tja greva. Počasi napredujeva, majhne korake delajo Irine tačke. Dokler še lahko hodi bova izbirale potke po mehkih travah in hodili na kratke izlete. Saj je isto kot pri ljudeh, ko enkrat nehaš je konec potepanj in potem se tolažiš....

Občudujem rožice, veliko je ranjaka in regratovih lučk, ki jih veter raznaša naokoli,

prav lepo je za pogledat.

Gledam k sosedom, gore v daljavi so še vse pobeljene.

Pa sva na Ptičjem vrhu (1550).

Odprejo se razgledi na Julijske Alpe, grebenu proti Golici, koči spodaj in vrhovom proti Dovški Babi. Tudi na mejni greben čez Korenščico proti Struški in dolinam na obeh straneh meje se lepo vidi.

Počitek, čeprav piha mrzel veter. Ira se malo povalja po travi, tudi ona uživa.

Ko se ravno odpravljava nazaj se vzpenja par iz Ljubljane proti vrhu.

Kratek klepet in nadaljujeva po stezici proti sedlu Kočna. Navzdol gre lažje tudi Iri.

Rožice, največ je zlatice, tudi kranjsko lilijo vidim.

Še čez Pusti rovt in po bližnjici do avta.

Srečava dve mladenki, ki se vzpenjata po tej poti, ogledujeta si poti za vodenje večje skupine iz Finske.

Lepo mi je kadar greva skupaj z mojo kosmato bučko. Utrujena bo počivala ves dan. Jutri pa bo zopet pri volji za prebiranje novic ob sprehajalnih poteh.

Po GPS sva prehodili 7 km in pol, rabili 3,2o ure in naredili okoli 450 višincev.