Ogradi čez Lazovški preval...

Ogradi - divjina in stezice, skrivnostni svet Fužinskih planin...

 

 

 Planote obdane z  razbrazdanimi prepadnimi stenami gora. 

 

 

 Spodaj pa travniki,  obrasli z gozdom, ki ga višje zamenja ruševje. Skrivnostna pokrajina, robata pobočja, skale, ki so že na pogled mrke in vzbujajo spoštovanje. Pogledi proti v nebo štrlečim goram  dajo vedeti, da vzponi na vrhove zahtevajo  zbranost in previdnost..  

Že  predolgo nas pot ni zanesla v te prelepe konce. Od pristopa na Ogradi je minilo že več kot 10 let. Naš zadnji obisk je bil vzpon na Škednjovec, pa je tudi od tega preteklo že nekaj let. Na planini Blato parkiramo in se podamo po  potki, desno navzgor ob kratki zajli.

 

 

 Pot nas vodi večinoma skozi gozd in razgledov ni kaj dosti.

 

  Strmo se vzpenja in ko se pokaže naša  današnja gora Ogradi, smo že na planini Krstenica.

 

 

Vse je tiho, živine še ni. Kar nekaj hišk  je na tej planini. "O lejga sonce", vesela sem prvih sončnih žarkov, ki sramežljivo začnejo jutranji obhod.

 

 

 

  Pa se sonce zelo hitro dvigne in boža pokrajino. Debeli vrh že kuka za dolgim grebenom Ogradi. Lepo se vidijo  Spodnje Bohinjske gore. 

 

 

Na levo je odcep za planino Laz. Mi pa nadaljujemo po stezici naprej. Pred nami se kaže Škednjovec, zahtevna gruščasta gora in Stogi.

 

 

 Veličastna, neokrnjena narava je tukaj. Hodimo po  stezici obdanimi z rožicami in skrivenčenih macesnov. Občudujemo vrhove in se soglasno strinjamo, da nas  res že dolgo ni bilo  v tem koncu.

 

 

Spominjam se gruščastega grebena Škednjovca, poti na Ogradi pa bolj malo. Usmerimo se levo po zaznavnem gruščevju in se skozi šavje povzpnemo na stezico.

 

 

 

  Globina spodaj je vedno bolj izrazita in vrhovi so  vse bližji.

 

 

Na Lazovškem prevalu smo, 1966 visoko med Debelim vrhom in Ogradi.

 

 

 Razbrazdane stene Debelega vrha so čisto blizu, tudi na tem vrhu nas že dolgo ni bilo.

 Sledi bolj zahteven visokogorski del vzpona na Ogradi. Vzpenjam se skozi ruševje po grebenu.

 

 

Pogledujem proti Škednjovcu in Debelemu vrhu.

 

 

 Pred menoj pa se kaže mogočen zaobljeni vrh Ogradi.

 

 Gledam nazaj po ruševnatem grebenu, je zelo zanimiv in ne tako kratek.

 

 

 Razdalja proti vrhu se z poplezavanjem po skalnatem svetu, z vmesnim zelenjem počasi zmanjšuje. 

 

 

 

 Mislim, da je že vrh pa se pokaže nadaljevanje. 

 

 

Poti se ne spomnim, le to vem, da je bilo travnato pobočje na drugi strani posuto z rožami....Zagledam velik možic in malo nižje še križ.

 

 

Marjana in Milan sta že tam.

 

 Med samimi vrhovi smo, gledamo proti Triglavu, če se mogoče vidi Lojzov bivak, ja vidi se. 

 

 

 Snega na najvišjem je  bolj malo. Veličastna gorska ogrlica  in za njimi naš Očak. Iz te strani je malo drugačen pogled. Rožice, proti prepadnemu robu je veliko planik in murk in drugega drobnega cvetja.

 

 

Planina Krstenica se tudi vidi, je že kar daleč.

 

Na Pršivcu nas  že zelo doolgo ni bilo.

 

 

 Veliko je koprca in pelina, celi nasadi so posejani s koprcem. Pomalicamo in opazujemo gore na vse strani.  V pogovoru se sprehodimo po grebenu do Krna, Fužinski ogrlici in štejemo hiške v Lazu. 

 

 Fotografiramo drobne planike, murke, ki so še čisto svetlih barv in morajo potemneti, pravi Milan. Počasi sestopamo po drugi strani,  planini  v Lazu naproti. 

 

Zanimiva je zlatična preobjeda, kot viseči mošnjički.

 

 Še dva srečamo, ki se vzpenjata.. Spustimo se mimo ostankov hišk opustele planine.

 

 

 Vroče postaja in zagatno, oblaki se vedno bolj gostijo. Kranjske lilije  med travo so že malo ovenele. Tudi kakšna turška se najde vmes.  Ob poti se pojavijo markacije za planine in Ogradi.

 

 Le kratek odcep in že smo na planini Laz. Ne spustimo se med hiške, opazujemo  jih le s poti.

 

 

 

 

 

Krasna je ta planina, hiške  skrite pod mogočne  stene Debelega vrha in Ogradov. Nadaljujemo po poti proti planini Blato.. Pot je zelo strma, gruščasta,

 

 

 kamni so spolzki in drseči, dokaz na mojem kolenu... . Škoda, da se nismo malo povzpeli  in jo čez planino  Krstenico mahnili nazaj proti izhodišču. Vsake poti je enkrat konec in  parkirišče je zabasano s pločevino, še daleč ob poti navzdol. Cingljanje kravjih zvoncev,  mukanje krav in njih zvedavih pogledov, tega še ni bilo. Le na planini Blato se pase živina in ena krava se je že ubila,
izvemo pri avtu..

 

  Tudi  živina potrebuje čas, da se privadi na novo okolje, tako kot ljudje. Krasna tura je za nami.. Po GPS smo prehodili 13,5 km,  rabili  za vse skupaj 7.30 ure in naredili okoli 1000 višincev.

 

  Upam le, da bomo kmalu zopet  ubirali korake v tem koncu.

 V družbi rogatih prebivalcev in  zvedavih krav, ki čez poletje kraljujejo v teh lepih planinah...

 

Zavedaj se, da sta samo dva dneva

ko ne moreš nič spremeniti

eden je včeraj in

eden je jutri..

/Avtor neznan/

 

Opisi poti, čez Lazovški preval ni opisa..