Potepanje po Dobrni...
Sprejmi kar je, pusti kar je bilo
in zaupaj v to kar prihaja..
(P. Pirman)
Tudi letos preživi naša trojka jesenski dopust v Dobrni. Kraj sicer že poznamo, pa le Zdravilišče Dobrna omogoča prevoz od doma do doma. Znamo si popestriti dneve, le vreme nam običajno ni naklonjeno. Tokrat smo nastanjeni v stari lepi vili Higiea.
Sobi sta vedno nadstropja narazen, da se lahko zvečer obiskujemo. Najprej si ogledamo vas, če je kaj novega.
Dobrna je prelepo naselje na južnem vznožju Paškega Kozjaka ob sotočju
Topliškega potoka in Dobrnice v Občini Dobrna. V naselju in okolici
prevladujeta kmetijska dejavnost in turizem./splet/
Cesta je vsa razkopana, nekaj delajo. Povzpnemo se do cerkve Marijinega Vnebovzetja. Tam pri kapelici vedno prižgem svečko mojim dragim.
Spustimo se po stopnicah in Pod Kostanji je naš stalni postanek, da se okrepčamo s kavo ali kaj bolj tekočim. Blanka in Milan gresta še v bazen, meni se ne ljubi. Naslednji dan se odločimo za popoldanski obisk Velenja. Mimo Švicarije gremo na avtobusno postajo.
Tito je upodobljen kot razmišljujoč strateg in revolucionar, ki med hojo z
rokami, sklenjenimi na hrbtu, zre predse in razglablja. Oblečen je v vojaško
uniformo in dolg preko ramen ogrnjen plašč, ki poudarja težo plastične gmote.
Monumentalen kip Maršala Tita dominira nad celotnim kompleksom osrednjega
mestnega trga./ splet/
Najdemo bife, popijemo kavo in se odpravimo nazaj. Še Piko Nogavičko si ogledava z Blanko potem pa čakamo na avtobus.
Kot je že običajno, prvega ni in čakamo naslednjega. Imajo pa lepo označena postajališča. Pa smo nazaj v Dobrni, še Pod Kostanje na sladoled in kopanje po želji. Hladno je, šele tretji dan nam vklopijo kurjavo. Dež naredi svoje. Vsako jutro je drevje bolj rjavo in listje že odpada.
Odločimo se, da se podamo proti Vrbi, za Kačji graben nismo soglasni.. Glavno, da nekam gremo. Nekaj časa po cesti, potem jo uberemo desno in po stezi do zaselka Vrba. Polno orehov je po poti, nihče jih ne pobira. Ogledamo si cerkev sv. Miklavža, lepa je in ima dva zvonika.
Cesta preide v kolovoz. Spuščamo se in dvigamo, tudi tu kopljejo ob cesti, polagajo cevi za optiko.
Še mimo Švabove kapelice gremo in potem kmalu nadaljujemo desno v breg.
Milan počaka na cesti, medve z Blanko pa v izvidnico.
Premalo pogledava za nadaljevanje, in se vrneva do ceste. Potem pa jo zopet ubiramo navzgor. V daljavi na levi se vidi cerkev sv. Miklavža, le vmes je globoka dolina.
Ustavim avto in izvem, da moramo desno mimo kapelice in pridemo do glavne ceste. Na levo je potka do cerkve sv. Miklavža.
Kmalu smo na glavni cesti. Vila Ružička se že vidi in to bo naš naslednji potep.
To naše potepanje je bilo kar dolgo in treba se je okrepčati Pod Kostanji. Zadnji dan se namenimo obiskat ruševine, nekoč lepe vile Ružičke, ki vsako leto bolj propada.
Leta 1913 je prišla v posest iz Romunije priseljene židovske družine Ružička, ki jo je posedovala do zadnje svetovne vojne. V 2. svetovni vojni so mu Nemci vse zaplenili, vila pa je ostala. Danes je v privatni lasti in žal propada. /splet/
Nadaljujemo ob potoku do zadnjega mostička. Potem pa po običajni poti nazaj. Vreme je kakršno je, večinoma smo imeli srečo, pa tudi z dežnikom je včasih sprehod prav prijeten. Le veter in dež ne smeta sodelovati. Naslednji dan je le zajtrk, okoli devete nas že čaka kombi.
Šofer nas razvozi vsakega v svoj konec in okoli dvanajste ure smo že na Jesenicah.
Lepo je bilo.
Izkušnje so najboljša šola,
ampak šolnina pa je včasih
zelo draga.
(Ljudski pregovor)
Ni komentarjev:
Objavite komentar