Tje na otok z valovami obdani me popelje pletna....
Tje na otok z valovami obdani, v današnjih dnevih božjo pot Marije;
v dnu zad stoje Snežnikov velikani, polja, ki spred se sprosti lepotije,
ti kaže Bleški grad na levi strani, na desni griček se za gričam skrije.
Dežela Kranjska nima lepšga kraja, ko je okolšna ta, podoba raja.
/France prešeren, Krst pri Savici,1836/
Že pol stoletja ali še več me ni bilo na otoku. Čas je, da obiščem ta naš dragulj, ki je nekaj posebnega. Z avtobusom se peljem do Uniona, na Bledu. Spodaj pri jezeru so zasidrane pletne. Turisti se že vkrcavajo nanjo, sami tujci.
Vsedem se bolj spredaj, da lažje fotografiram.
Ko se nas nabere polna pletna, malo visimo in naš krmar premenja ljudi na klopcah. Malo še počaka, potem pa odplujemo proti otočku.
France Prešeren je že leta 1836 vedel, da bo naš otoček legenda, ki je od leta 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Blejski otok je kot svetla zvezda.. Je mnogo več kot podoba, ki jo krasi znamenito stopnišče s cerkvijo Marijinega Vnebovzetja. Obiščite ta košček kopnega sredi jezera, vzemite si čas in se posvetite tudi samemu sebi. Fotografiram in vedno bližje smo otočku. Cerkev sv. Martina in grad na skali.
Turistov je že veliko na otoku in še prihajajo.
Izkrcamo se, časa do odhoda imamo le 45 minut.
Nekaj časa hodimo po potki, mimo severnega kamnitega stopnišča, do lesene ploščadi.
So iz 17. stoletja in štejejo 99 stopnic. Stopnišče je dal postaviti Max Petschacher von und zum Schöffart leta 1655. Ob stopnišču se nahaja kapelica, sezidana v zahvalo Materi Božji.
Vzpenjam se po stopnicah in se najprej malo razgledam. Nad stopnicami stoji Mežnarija, stavba postavljena za mežnarja, ki je v preteklosti skrbel za otok.
Mežnarija
Malo naprej je Proštija. Zgrajena je bila za bivanje duhovnika (prošta) in romarje, ki so prihajali na otok. Sprva je bila pritlična. Prezidali so jo v 17. stoletju in ji dodali tudi vrhnje nadstropje. V vrtu med mežnarijo in Proštijo je od šestdesetih let dalje umeščen paviljonski gostinski lokal, Tam od leta 2012 deluje Potičnica. Iz lokala vedno diši po sveže pečeni slovenski potici. V obnovljeni stavbi Proštije delujejo etno ustvarjalnica, prodajna galerija in muzej.
Kupim karto, ki velja za vse oglede, (upokojenska stane 10.5 €). Najprej vstopim v cerkev sv. Matere Božje. Sedanjo baročno obliko je stavba dobila konec 17. stoletja, lepa cerkev. S stropa visi vrv za zvonček, ki se ne vidi. Oltar in prižnica, sedaj je več ne uporabljajo.
Seveda imam željo in treba je kar močno potegniti za vrv, da se zvonec oglasi. Kor in križev pot prikazan v lepih slikah.
Potem si ogledam tudi zvonik. Vstop po eni strani in sestop po drugi, ljudi je povsod polno. Razgledov ni kaj dosti ker so stene debele in okenca majhna. Le na vrhu se vidi jezero.
Zanimivi opisi so pri vzpenjanju.
V njem zvonijo trije bronasti zvonovi, ki se ne vidijo. Leta 2013 je bila notranjost zvonika vključno z mehansko nihajno stolpno uro v celoti obnovljena.
Samostojni zvonik je bil ponovno odprt za obiskovalce, ki se lahko povzpnejo 52 metrov visoko. Zanimivi so citati na stenah, ki jih berem ob sestopu. Ostane mi še Potičnica in prodajna galerija. Malo poslikam in si ogledam še muzej.
Potičnica in prodajni prostor.
Pred cerkvijo stoji kip sv. Marije Magdalene, zaščitnice romarjev.
Ura hitro teče in nimam časa, da si ogledam še Lurško Matero Božjo in studenček pri desnih kamnitih stopnicah. Z vrha pa je prehod zaprt.
Spustim se po širokih stopnicah in hitim proti pletni.
Vsi so vkrcani le mene čakajo. Še prevoz plačam, (18.00 €) in že plujemo proti izhodišču. Sedim tik ob krmarju in se kar malo umikam veslom, ki so tik ob moji glavi. Ve kaj dela.
Potem se ob jezeru in mimo regatnega centra podam po strmi poti proti železniški postaji. Luštno potepanje. Naš otoček nima zaman toliko obiskovalcev, romarjev iz vseh koncev sveta. Lepo je bilo in še vreme je bilo krasno. Mogoče še kdaj. Podatki so s spleta. Tukaj
Vse ima svojo uro,
vsako veselje ima svoj čas
pod nebom.
/Citat na steni zvonika/
Ni komentarjev:
Objavite komentar