Soteska Male Ziljice

 Soteska Male Ziljice pri Trbižu...

Narava ni nikoli izdala srca,

ki jo je ljubilo./A.N./

Naš vodja Pavel skrbi za  pohodnike DU Javornik Koroška Bela, da lahko zdržimo v tej vročini na lepih potepanjih. Gremo na ogled Soteske Ziljica in spotoma si ogledamo še naše Zelence.  Odhod je s Sl. Javornika in spotoma nas pobirajo na avtobusnih postajah.  Peljemo se do izhodišča za obisk soteske  in parkiramo na brezplačnem parkirišču, v ulici Via Bamberge. Nekaj sto metrov za odcepom desno izza železniške postaje Tarvisio Boscoverde in sledimo oznakam za Orrido Dela Sliza.  Hiša in poleg je parkirišče.

Tam lahko začnemo pohod po krožni poti iz katerekoli smeri. Naša skupina se najprej poda do kolesarske. Na levi strani se vidijo železniški vagoni.

 Krenemo desno proti tabli Zeleni gozd. Zvončka nežno cingljata.

 Naša stezica vodi levo, mi pa si najprej ogledamo razgled z železnega mosta, kjer poteka kolesarska pot in je spomin na staro železniško traso. 

 Začnemo se spuščati v sotesko, Ziljica se že sliši in prvi tolmunček je pred nami.

Ziljica je alpski hudournik, ki izvira pod prelazom Sella Nevea v JA. Kasneje teče skozi Rabeljsko jezero in v Trbižu se mu priključijo številni pritoki in konča se malce za avstrijskim Podkloštrom, ko se izlije v reko Zilje. 

Čudovita turkizna barva kristalno čiste vode nam pričara prizore. Le domišliji je  treba pustiti prosto pot. Mostički so podobni našemu Vintgarju. Tolmunčki in brzice, ki se prelivajo čez skalovje in prehodi, izklesani v živo skalo. Pot je lepo urejena in večino časa poteka po lesenih brveh.

 Vso pot pa nas spremlja pogled na Ziljico, ki  privablja nasmehe v lepih zeleno modrih odtenkih in je obdana z zelenjem, obsijanim s soncem. Večji del skupine kar odbrzi mimo teh lepot. Nekaj pa nas  občuduje naravo, ki je z vsakim korakom malce drugačna.

 Pa je na vrsti vzpon, ki vedno sledi sestopu.  Pot je varovana in meni se zdi daljša kakor spust po drugi strani. 

Malo pod vrhom nas pozdravi bronasti vojak z vojaškim plaščem in mušketo.

Turistov je kar nekaj.

 Prvi že sedijo in se krepčajo v svetlobi sončka. 

Slika dneva!

Sonček se ravno sprehaja nad spomenikom in ujamem ga v objektiv, ko se sprehaja po vojščaku. 

Spomenik Habsburškemu bojevniku v Zelenem gozdu pri Trbižu.  Obeležje so kot spomin na Napoleonske vojne, leta 1909 zgradili na  skalnem vrhu nad potokom Ziljica, ob 100 letnici prodora italijansko francoskih čet v Kanalsko dolino, Posočje in zahodni del Avstrijske Koroške vse do Beljaka. Vrh je porasel s travo in  poleg info tabel  je tudi nekaj klopc za počitek. Tudi zgodovina je zanimiva, kakor bo sedanjost za naslednje generacije. Po končanem fotkanju in okrepčanju se spustimo nazaj na prejšnjo pot, skozi Zeleni gozd.

Pogled  vojščaka,  ki gleda v neskončnost. 

 Potka nas vodi naravnost do parkirišča. 

 Časa imamo  dovolj in se ustavimo še v Naravnem rezervatu Zelenci. 

 Veliko imajo obiska v gostilni in tudi na potki do Zelencev se srečujemo s turisti.

 Stolp je polno zaseden, voda pa je čudovita. 

 Ponca nas pozdravlja, Jalovec na koncu  mežika v pozdrav.  Velika domačinka uživa vodi.

 Vrnemo se do avtomobilov in sledi zaključek v Špajzi.

 Slike sta prispevali tudi Simona in Marjana, podatki pa so s spleta. 

Čudovito potepanje, hvala družba,  lepo je bilo!

So dnevi,

ki odštevajo naše življenje

in so dnevi, ki štejejo

in teh

mi ni žal.

/Janez Medvešek - dnevi./