Hruščanski vrh in še malo...

 Hruščanski vrh in še malo naprej... 

Ko v jutranjem soncu

planine žare,

v višave sinje 

želi si srce..

Ob šestih  zjutraj sem  že pri Rogarjevem rovtu. 

 Ozračje je že nasičeno z vročino.  Podam se čez travnik in ubiram korake po strmem kolovozu.  Prečim ograjo in grem levo ob njej. 

 Hodim do gozda  in nato se  vzpenjam po planini navzgor. Kmalu se stezica pomakne v gozd. Sledim ji in me zopet pripelje na rob planine. Tam je korito z vodo za živino, ki se pase.

 Občudujem pokrajino. Hribi v daljavi so zamegljeni. Stezic ni videti, visoka trava jih zakriva. Hodim po stečinah sem in tja. Vem, da moram preko sedla Suhi vrh in do tja moram priti. Sedlo je vse bližje, spodaj vidim  lovce. Ulova nimajo. Zgoraj so gamsi, izvem spotoma.

Volnatoglavi osat že  razpira  srebrne cvetove in rdečina naredi šopke še lepše.

Pujski so imeli veselico, Jesenice se vidijo.

  Nič ne opazim, pa se povzpnem v opazovalnico. Na vse strani je lep pregled, le gamsov ni videti. Nadaljujem navzgor proti sedlu. 

Na kamnitem terenu je vsako leto polno korčkov. Tudi letos jih je veliko.

  Še malo in sem na Suhem vrhu. Lep je pogled na Triglav, ki se vidi med količki. Imenitni vrhovi;  od Pokljuških gora pa do Mangarta in še naprej.

   Pot je strma, trave zakrivajo stezo in korak je težak.  Gledam kam stopim. Počasi se vzpenjam in pazim  na žico starega el. pastirja, ki večkrat prečka pot.

 Oddahnem si, ko se zgoraj pokaže ograja sv. Izidorja. Še malo in sem na vrhu.

 Krasni so razgledi na vse konce, le Karavanke so v medli svetlobi. 

Vsedem se  na klopco in si naredim počitek. Gledam Koprivnjak, tja je moj namen. Že dolgo je od tega, kar sva  se z Iro potepali proti križu na vrhu planine.  Gledam steze, zgornja ima najmanj vzpona do vrha. Od spodaj pa se vleče kakor naš Vajnež.

 Spustim se navzdol, po bližnjici  jo ubirata dva planinca. Pazim na žico, ki je po stezi in zlagoma napredujem do odcepa za Koprivnjak.

 Steza je že na začetku slabo vidna. Vedno bolj postaja zaraščena z robido. Ko pa se pred menoj pojavi samo zelenje, me  nadaljevanje mine. Ni več tiste zagnanosti kakor včasih, ko sem rinila gori doli, le da sem prišla  do željene točke. Zvončka se oglašata, ko se zatikam v veje. Dovolj imam Koprivnjaka in se obrnem.

 Gledam proti Babi in razmišljam, naj grem ali ne. Nadaljujem med osati.

 Teče povsod,  ustavljam se in počivam.

Včasih sva z Iro prehodili vse hribčke naenkrat.

 Ego me žene na vrh, razum pa pravi, da je treba še nazaj. " Dovolj  je Majda, avto je daleč in pot ni lahka," si rečem in obrnem. Ni daleč do vrha, le pot v dolino bi bila še daljša in vročina me že sedaj  zelo daje. Kar slabi me.

 Občudujem osate, sveži šopki so ob vsej poti. Na Hruščanskem vrhu se nekaj dogaja. Skupina ljudi je na vrhu. Potem  se spustijo navzdol, ko sama ubiram  bližnjici. 

Pod borovcem je hladna senca in zleknem se na travo. Nahrbtnik me drži pokonci in prav prijetno je. Pa se je treba dvigniti in nadaljevati proti dolini. Še eno bližnjico uberem in spodaj se vidi sedlo.

 Nič hitreje ne gre navzdol, trave zakrivajo korake in je nevarno za zdrs. Sedlo in kratek počitek. 

Potem pa  po strmih travah  navzdol. Stezic itak ni videti. 

Krave me leže opazujejo,  ko se moj korak bliža gozdu. Poiščem stezo in po njej nadaljujem do ceste.

 Še strmi kolovoz me čaka, pa je korak vseeno bolj varen in hitro sem na Rogarjevem rovtu. Avto me čaka v senci in vesela sem, da nisem šla še na Babo.

 Po GPS sem prehodila 7.70 km in naredila 717/693 višincev in spusta.  

Lep je občutek, da ni zapravljen  dan, čeprav je zelo vroče..

Lepo je bilo

Tam gor na planini

pozabiš skrbi

tam srce tvoje

v tihi sreči zažari..

 /A.N./